El vuitè día

Včerajšnji večer je prinesel skoraj neverjetno naključje. Ne samo, da sva bila priča res ekskluzivnemu dogodku - zaključku tedna poezije z branjem svetovno znanih pesnikov in pesnic v krasni notranjščini Palau de la Música - , ampak sva se v loži, čisto blizu protagonistov, znašla skupaj z najbolj znano Slovenko v Barceloni, prevajalko in pisateljico Simono Škrabec (v katalonščino je prevedla tako Borisa Pahorja kot pred kratkim Jančarja) ter novinarko Dnevnika Mojco Pišek. Svet je res majhen.

Dolgem ponedeljku je sledil dolgi torek, ki je prinesel prve ohladitve in dež. Ker smo se s tokratno spremljevalko Montse odpravili ven iz Barcelone, v okrožje El Maresme, sva morala biti na dogovorjenem mestu že pred deveto. Z avtom občinske službe smo se odpeljali v predel in obiskali tri knjižnice.

Najprej smo zavili v notranjost in obiskali enoto Biblioteca de Cabrils, kjer nas je poleg diretorice sprejel tudi starejši gospod, mentor nadvse uspešnega domoznanskega projekta. Med letoma 2007 in 2013 se je skupina osivelih občanov redno sestajala in obujala, soočala in dopolnjevala spomine iz zgodovine kraja. Rezultat večletnega dela, ki ga je knjižnica koordinirala, so tri publikacije. Gre za izbore pričevanj na različne teme (dediščinsko zanimive točke v vasi, stara ledinska imena in imena starih hiš, spomine o šoli, praznovanjih in tradicijah). Projekt je s prostovoljnim lektorskim delom podprla tudi profesionalna novinarka, odmev pa je doživel tako v lokalnem okolju (prejeta občinsko priznanje) kot na državnem nivoju.

Naslednja postaja je bila po cesti oddaljena le nekaj kilometrov, v obmorskem mestecu Vilassar del Mar. Knjižnica Ernest Lluch i Martín, posvečena katalonskemu političnemu vizionarju, katerega je v atentatu pred 15 leti ubila ETA, je res nekaj posebenega. Ne gre toliko za zgodbo, zgradbo ali zbirko, ampak za vrt, ki je del knjižnice. Zanj je dal pobudo lokalni hortikulturni navdušenec, danes pa za dehteče cvetlice in sladke jagode skrbita dva prostovoljca. Poleg tega, da večino aktivnosti izvajajo prav v tem čarobnem okolju, pa knjižnica prostovoljsko delo vzbodbuja tudi na drugih področjih. Nudijo različne jezikovne tečaje s tam živečimi tujci, izposojo na dom, glasno branje in različne delavnice.

Zadnja postaja dneva je bila knjižnica Antoni Comas v mestu Mataro s okoli 120.000 prebivalci. Gre za enoto, ki našla domovanje v stari klavnici. Če je bila nekoč zgradba na robu mesta, pa je danes na meji med predeli, kjer živi katalonsko prebivalstvo, in četrtmi, kjer so našli dom priseljenci. Prav zaradi te dvojnosti je usmeritev knjižnice zlasti socialna. Veliko delajo z najstniki, ki jim skušajo knjižnico približati kot kraj, kjer lahko lažje odkrijejo svoje različne interese. Zanimiv projekt je npr. "Sant Jordi in kriminal": gre za natečaj, kjer najstniki posnamejo kratek kriminalni video posnetek, ki se dogaja v knjižnici. Na podlagi zmagovalnega posnetka združenje lokalnih pisateljev napiše kriminalko. S tem dosežejo, da so najstniki del lokalne zgodbe, knjižnica pa ostaja glavno prizorišče dogajanja.

Ob koncu dneva nisva bila utrujena samo midva, ampak tudi Montse. Čestitala nama je, ker se kljub hudemu tempu, dobro drživa. Jutri pa spet na sever...


Katja, Klemen