torek, 18. avgust 2015

HVALNICA MOBILNOSTI, APEL K PREMIKOM


Ob vsej obrabljenosti fraze, da je življenje svojevrstno potovanje, se človek z njo težko ne strinja. Tako tisti, ki plove po površini in se prepušča toku, kot oni, ki išče globje in reflektira, sta podvržena neprenehnemu spreminjanju, če to želita ali ne. Čeprav se morda na prvi pogled ne zdi, skozi življenje lažje potuje tako, da se prilagajamo in presegamo doseženo. To seveda ne pomeni, da človek ob tem pozablja na svoj izvor, na njemu lastno identiteto. »Spreminjaj mnenja, ohrani principe kot drevo zamenja liste, a črpa iz istih korenin«, je modra prispodoba klasika Victorja Hugoja. Zlahka jo razpletemo tudi tako: vsako potovanje, izlet, premik iz konstrukta urejene vsakdanjosti, kokona domačnosti, iz samozadovoljstva, torej iz človeku prav tako usojene udobjaželjnosti, je humanistično dejanje, saj gre za samopreseganje, ki človeči in človeka hkrati postavlja med in ne nad/pod drugega.

Takšna izhodišča so vgrajena tudi v temelje knjižnice in vsi, ki s(m)o ji pripadni, moramo ta endemični humanizem imeti vseskozi pred očmi. Živimo namreč v času, ki vzpodbuja zlasti osnovne človekove nagone, ne pa povsem dosegljive civilizacijske norme. Hkrati se izgubljajo avtoritete, izginjajo razsodniki, prej trdna izhodišča in stališča so zrelativizirana, slehernik je zmeden od mnogoterosti vidikov. V takšnih okoliščinah se nezadržno in korenito spreminja tudi bistvo in poslanstvo knjižnice. Že nekaj časa je jasno, da sta njen obstoj in vloga tesno zvezana z zmožnostjo prilagajanja hitrim tehnološkim spremembam, ki jim je podvržena sodobna družba, ne smemo pa pozabiti tudi na tiste manj vidne transformacije, ki se zrcalijo v paradoksih, nevarnostih, dilemah. Knjiga npr., če hočemo ali ne, počasi, a zanesljivo sestopa s piedestala in postaja zgolj eden od medijev – trend upada izposoje je ireverzibilen in kalkuliramo lahko, da knjigi v perspektivi grozi marginalizacija v smislu ponovnega poelitenja. Če se s tem upravičeno napoveduje dvom v ustreznost nadaljnjega poimenovanja knjižnice kot knjižnice, pa je ta po drugi strani že našla nov kanal in je na dobri poti k novi identiteti. Sodobna knjižnica se namreč pospešeno odpira navzven, v prostor in med ljudi, nekdanja trdnjava znanja in referenčni informacijski center postajata vse bolj pretočna platforma, vozlišče najrazličnejših silnic, ki jih morda najlažje zgostimo pod dežnikom obstoja, interesov in krepitve civilne družbe v najširšem pomenu. Hkrati se knjižnica, v skladu s zeitgeistom,  vse manj sramežljivo spogleduje s trgom in tržno logiko. Gre za potezo, ki je nujna za preživetje, a hkrati prinaša nevarnost, da potrošniška mentaliteta začne nažirati njeno humanistično substanco, s tem pa zbanalizira knjižnično bistvo. Ob tem se postavlja vprašanje, okoli katerega se lomijo kopja: ali naj se knjižnica povsem prilagodi, zlije z (manipuliranim) uporabnikom (in s tem sodeluje v navidezni demokratičnosti, farsi sodobnosti) ali pa, na demokratičnih izhodiščih, ohrani določen nivo arbitrarnosti, dosledne vsebinske relevance, s tem pa zlasti družbene odgovornosti.

Vse našteto so le nekatera od vprašanj in dilem, ki jih prinaša nova knjižnična paradigma. Od blizu in v praksi jo je aprila in maja 2015 v sklopu evropskega programa mobilnosti Erasmus + opazovala osmerica knjižničarjev, ki bodo v prihodnosti verjetno soustvarjali razvoj slovenskega knjižničnega prostora. Pobuda za projekt Knjižničarji v svetu – čez planke nad zaplankanost, ki je štirim dvojicam omogočil dvotedensko gostovanje v nekaj najuglednejših evropskih knjižnicah, je prišla s strani Zavoda Jara. Poleg spoznavanja trendov in novih pristopov, prenosa dobrih praks, seznanjanja domače knjižnične javnosti z novostmi in navezovanja stikov s kolegi v tujini, je bil eden od glavnih ciljev izstopa iz realnosti slovenskega knjižničarstva zlasti premik v razmišljanju oz. potrditev tega, kar smo mlajši že slutili, slišali in videli – namreč, da so potrebni odločni koraki onkraj zidov in platnic. Pravzaprav sta domišljen pogum in proaktivnost skupna imenovalca principov delovanja knjižnic gostiteljic v danskem Tårnbyju, Helsinkih, Zadru in v Barceloni, torej v Tårnby Hovedbibliotek, Helsingin kaupunginkirjasto, Gradski knjižnici Zadar in v Biblioteques de Barcelona.

Gostovanja na evropskem severozahodu in severu ter na mediteranskem jugu in jugozahodu prinašajo mnogo najrazličnejših  vtisov in spoznanj (zainteresirani se lahko z njimi podrobneje seznanijo v blogu, ki smo ga udeleženci mobilnosti dnevno pisali). A kako vesolje spraviti v orehovo lupino, kot sta dilemo njihovega filtriranja, zgoščevanja in sinteze posrečeno opisala kolega, ki sta bila na Danskem? Vsekakor gre za dvosmernost. Na eni strani smo imeli možnost za temeljit vpogled v drobovje sistema knjižnic v štirih raznolikih evropskih državah, v načine njihovega delovanja in v različne pristope do zadev, ki so karakteristične za katerokoli knjižnico. Večinoma so tovrstni vtisi in spoznanja tesno zvezani z mentaliteto gostiteljev in okoliščinami, v katerih tamkajšnje knjižnice delujejo. Seveda takšno zavedanje ne pomeni, da se marsikaj videnega ne da prenesti v slovensko okolje. Hkrati tudi ni potrebna nobena frustriranost nad stanjem doma, saj po idejah in kreativnih pristopih zlahka pariramo. Po drugi strani se ob preseku spoznanj jasno kaže, da je paradigmatska tranzicija, ki jo ponazarja vodilo »from collection to connection«, v knjižnicah gostiteljicah praktično že zaključena in so te upravičeno trendsetterke.  

Vsekakor je bilo na vseh postajah mobilnosti razvidno, da v fokusu sodobne knjižnice ni več zbirka oz. z njo povezana izposoja, s katerima se knjižničarji (še vedno) radi ponašamo, ampak uporabnik. Lahko bi rekli, da ima v »novi« knjižnici ta vedno prav. Vse se vrti okoli zadovoljevanja, prepoznavanja in preverjanja njegovih potreb in želja, uresničevanja njegovih idej, upoštevanja nasvetov, prilagajanja, kolegialnosti, vzpodbujanja participacije pri preobrazbi knjižnice in (dobesednega) odpiranja prostora, kar po drugi strani vodi do večje samostojnosti, kreativnosti in odgovornosti uporabnika. Posledično je s tem zvezana odprtost knjižnice brez osebja, funkcioniranje t.i. maker space-ov, ki so zaživeli zlasti na Danskem in Finskem, izvajanje storitev, ki tradicionalno niso vezane na knjižnico (npr. izdelava potnih listov, izposoja koles, možnost najema ali odkupa umetniških del, koriščenje glasbenega studia ali šivalnega stroja), in uporabniško generirani dogodki, ki vzpodbujajo in krepijo medgeneracijske in skupnostne vezi. Knjižnica se torej simbolično izenačuje z uporabnikom, mu prihaja naproti.

Čeprav se marsikje na prvi pogled zdi, da je temelj takšnega pristopa sproščenost in zlasti improvizacija, pa sta ključni karakteristiki tega procesa načrtnost in organiziranost, ki ju pogojujeta poznavanje sveta in razmer okoli sebe. Nič se ne prepušča naključju, kaj šele stihiji, vse se vedno znova preizprašuje, novitet in svežih pristopov se lotevajo celovito. Na kratko: (samo)premislek, načrtovanje, izvedba in vrednotenje dajejo rezultate. Vse to spremlja birokratska urejenost in doslednost, ki je v svojem bistvu popolnoma drugačna kot v Sloveniji – doma si npr. zelo želimo debirokratizacije, ker uradniška miselnost s togostjo hromi potenco in duši razvoj. Poanta njenega obstoja, kot dokazujejo primeri gostiteljic, je v tem, da nove pristope in premike ažurno integrira v sistem. Gre za varovalo, da dobri projekti ne izzvenijo v prazno, kreativno brbotanje pa ne zdrsne v kakofonijo, ampak v znosno, če že ne v simfonično ubranost. Organiziranost pri gostiteljicah torej ni jarem, ki ga nalagajo kreativcem in vizionarjem, da jim pristrižejo peruti, ampak njihova fleksibilna opora in zrcalna slika.

Novi paradigmi so lastne tudi iniciativnost, odprtost in večsmerno povezovanje. Prav vse gostiteljice so vzorčni primeri, kakšno vlogo si lahko knjižnica izbori v okolju. Čeprav so infrastruktura, politično podpora, vizionarstvo ali celo civilizacijski nivo pomembni vidiki v celotni zgodbi, pa se ključni kapital vsake knjižnice skriva v uporabnikih. Nobena druga ustanova namreč ne premore tovrstne potencialne širine in globine »vpliva« ter socialne, gospodarske, kulturne, nazorske, torej vsakršne diverzitete. Kot takšna je knjižnica idealen kanal in izhodišče oz. most med najrazličnejšimi silnicami v družbi: lahko je socialna ustanova, ki zbližuje ranljive socialne, etnične, kulturne skupine, lahko je ključna kulturna institucija, ki povezuje sorodne ustanove in akterje v prepleten organizem, lahko je posrednica med družbenim in privatnim interesom, lahko je platforma sinergij, ki je zanimiva tudi tržno (tukaj prednjači zlasti IT področje, pri nas pa je še vedno povsem zanemarjen vidik trženja kulture in prepoznavanja njenega razvojnega potenciala). Gostiteljice poseben poudarek namenjajo prepoznavanju in angažiranju lokalnih potencialov. Ponovno gre za večsmerni uvid: v fragmentiranem in diverzificiranem svetu tudi knjižničarji vedno težje sledijo odpiranju novih horizontov, zato se protagoniste za vse več vsebin in aktivnosti išče onkraj zidov knjižnice. To so bodisi vrhunski strokovnjaki iz različnih področij, bodisi lokalni poznavalci, nevladniki, zainteresirani posamezniki s posebnimi znanji in – prostovoljci. Kolegici, ki sta bili v Zadru, sta izkušnjo s slednjimi opisali kot »igro, kjer ni poražencev«, v Barceloni pa je prostovoljstvo v knjižnicah trenutno ena osrednjih zgodb: prostovoljci s knjigami oskrbujejo starejše in gibalno ovirane, negujejo stike z npr. bolj izolirano kitajsko skupnostjo, vodijo bralne klube,  skrbijo za knjižnični vrt, ipd. Pogled z distance kaže, da je prostovoljstvo (v dodelanih okvirih) nekakšna avantgarda, preko katere je knjižnica neposredno in organsko povezana z okoljem, s tem pa iz prve roke izve, kakšne so silnice na terenu. Druga, manj osebna plat povezovanja z okoljem pa je aktivna vloga pri iskanju medsektorskih sinergij. Najlažje jo pojasnimo ob primeru: več knjižnic v zaledju Barcelone in na katalonskem podeželju se je ob pomoči regijskega urada za knjižnice povezalo z lokalnimi vinarji. Rezultat je vrhunsko vino, ki ga ponujajo/tržijo na policah ob knjigah. Projekt na domišljen način promovira segment katalonske kulture in dediščine, hkrati pa z ustrezno promocijo in prilagojenimi vsebinami dopolnjuje lokalno ekonomsko in turistično sceno. Vprašanju ali ne gre morda za dvomljivo križanje poslanstev, je sledil povsem človeški odgovor, da sta literatura in vino neločljivo povezana, če pa to prinese kaj dobrega še komu drugemu, toliko bolje.

Za slovensko okolje in knjižničarsko miselnost, ki sta upravičeno navezana na knjigo, pa je morda najbolj zanimiva domoznanska dimenzija. Strah, da bi s posvojitvijo nove paradigme ogrozili na knjigi, kulturi in jeziku temelječo slovensko identiteto, je namreč odveč – vsaj tako kaže katalonski primer (Slovenci namreč lahko s katalonsko »zgodbo« še vedno povlečemo marsikatero vzporednico). Veliko narodotvornega in narodoohranitvenega brbotanja lahko prevzame domišljena organizacija domoznanske dejavnosti. Poleg tega, da je množica lokalnih in regionalnih vsebin lepa prispodoba družbene polifonije, ki izhaja »od spodaj« in ne izključuje nikogar, je domoznanstvo lahko podlaga tudi za rast uravnoteženega, nespolitiziranega domoljubja. Čeprav smo v obeh primerih v Sloveniji na dobri poti, pa se je potrebno zavedati, da samo zbiranje, kopičenje, digitaliziranje lokalne zgodovine, zgodb in vsega ostalega ni dovolj. Nastajajoč digitalni arhiv je treba aktivirati, ga počlovečiti, torej vključiti v projekte, v katerih so dejavni zlasti uporabniki. Povsem logično so najbolj zanimiva ciljna skupina starejši, ki radi delijo spomine, izkušnje in modrosti, najbolj primerna skupina za zbiranje, komuniciranje in interakcijo z njimi pa odraščajoči. Večplastnih pozitivnih učinkov seveda ni težko predvideti.

Ob koncu še nekaj besed o okoliščinah, ki so spremljale  mobilnost. Resnično gre za privilegij, tudi s povsem človeškega vidika. Prav vsem udeležencem nam je skupna ugotovitev, da na tak način spoznavaš še mnoge druge plasti tuje dežele, predvsem pa njene ljudi. Razveseljivo je tudi, da je tokratni projekt zajel slovensko »periferijo«, torej tudi manjše knjižnice in takšne, ki si bodo za udejanjanje nove paradigme še morale zagotoviti ustrezno infrastrukturo. Hkrati je izjemno pomembno, da možnost gostovanja v tujih knjižnicah dobi čim več knjižničarjev – in odločevalcev. Preprosto gre za to, da je za premike, za spremembe v načinu razmišljanja, potrebno imeti sogovornike na obeh straneh mize. »Nova« knjižnica namreč črpa svojo moč in kapital  iz odprtosti, pretoka in povezovanja. In prav tukaj je množica argumentov, na katere se lahko oprejo njeni zagovorniki in promotorji.

Klemen Brvar