torek, 05. maj 2015

Šola v naravi

Danes nam je vreme nekoliko prekrižalo načrte. Hoteli smo imeti kolesarski izlet izpred glavne knjižnice do nekoliko posebnega centra, kjer domuje tudi "Šola narave" (Nature school). Dežne kaplje so nas prisilile, da smo se do tja odpeljali z Jacobovim avtomobilom. Kake 15 minut stran smo se znašli pred vrati Naturecentra Amager, v popolnoma "neurbanem" okolju. Center je pod okriljem kulturne skupnosti, ki upravlja tudi knjižnico. Šola je del tega centra. Vanjo zahajajo skupine tako predšolskih kot tudi šoloobveznih otrok, po dogovoru pa je šola dostopna tudi širši javnosti. Tukaj se lahko vsak pobliže spozna z različnimi spretnostmi, ki so pomembne za življenje v naravi.

Ko smo danes zjutraj prispeli tja je učitelj Jens Jacobsen ravno demonstriral šestošolcem mletje žita. Pripravljali so odprto ognjišče na katerem so se namenili speči kruh iz moke, ki so jo tako zavzeto mleli na ročnem mlinčku. Druga skupina otrok pa je med tem po okolici nabirala užitne divje rastline.
 












Pouk v šoli ni fiksen. Vsaka skupina se lahko dogovori za individualen program, ki ga oblikujejo skupaj z osebjem centra. Zanimanje je precejšnje. Jens in njegovi kolegi vsak dan razkrivajo otrokom skrivnosti ribolova, lova, nabiralništva pa tudi širši pogled na sobivanje človeka z naravo.
 
Ko sva se pred vrati centra navdušeno pogovarjala o posrečenosti takšnega načina podajanja znanja je izza vogala prihrumela gruča  malčkov iz bližnjega vrtca. Tudi njih so vzgojiteljice, kar na nekakšnih tovornih kolesih pripeljale na obisk v center, kot del njihovega rednega programa.
 
Kolesa so parkirale pred dokaj čudno pripravo. Jens nam je pojasnil, da gre za potujočo savno. V dogovoru s šolami jo pozimi odpeljejo na obalo, kjer se otroci, vključno z njihovimi učitelji, iz vročega "soda" poženejo v ledeno mrzlo morje. Nepozabno doživetje, pove Jens, ki pravi, da je njihov center "like a gas station, where you can fill your tank with  imagination."

 
Center je financiran s strani občine vendar so njihovi prostori na voljo tudi drugim društvom. Zavezati se morajo le, da bodo uporabo prostorov "poravnali" s kakšno protiuslugo. Če na primer društvo za opazovanje ptic sestankuje v prostorih centra mora v zameno pripraviti predavanje ali javno vodstvo za obiskovalce centra.
 
 
  
V centru dobijo delo tudi ljudje, ki bi sicer le s težavo našli delo drugje in ostajali na obrobju družbe.
Nekaj jih je zaposlenih v popravljalnici koles, ki so na voljo obiskovalcem centra, da se lahko popeljejo po naravnem parku.
 
 
Zunanji sodelavec centra, Tim nama je dovolil pestovati tamkajsnje "prebivalce". Miši so nama bile kar pri srcu, nad kačo, ki jo je ljubeče božal in poljubljal pa nisva bila tako navdušena.
 
 
Tim dobro pozna Slovenijo, pred leti je na področju zdaj bivše Jugoslavije označeval ptice. Zanimivo je, ko te nekdo sredi Danske sprašuje, če je Kučan še vedno predsednik.
 
 
 
 
 
 
 



Iz centra naju je najin mentor peljal še v knjižnico v predelu Vest Amager. Knjižnica se nahaja v manjšem trgovskem centru. Pred nekaj leti so se odločili, da prostor predelajo in ga naredijo bolj odprtega. Razširili so okna, ki gledajo proti vhodu in tja namesto pisaren prestavili otroško igralnico, ki vabi mimoidoče s svojim živahnim utripom. V knjižnici so tudi znižali police in tako spustili v prostor več svetlobe in ga bolj odprli. Njihove police tudi niso vedno na enem mestu. Vse imajo nameščena kolesa, ki omogočajo knjižničarjem, da preurejajo prostor po trenutnih potrebah.



V nadstropju knjižnice so ogromni prostori, ki so namenjeni raznim dejavnostim. Od knjižnih srečanj do tega, da si najstnice na velikem platnu vrtijo videospote iz Youtuba in zraven poplesujejo. V času, ko smo bili tam mi, se je Jacobova sodelavka ravno pripravljala na srečanje z njenim knjižnim klubom. To je odprt klub kamor lahko pride vsak in lahko ga obišče le zgolj enkrat, čeprav je večina udeležencev bolj vztrajnih.

Če hočete biti na tekočem z lokalnim dogajanjem se v časopisni sobi nenehno vrtijo poročila. In še nekaj je, kar naju je navdušilo v Tarnbyskih knjižnicah in to je glasba, ki pogosto prihaja iz zvočnikov in daje podlago in utrip vsemu kar se dogaja v teh prostorih.






Matjaž in Urška


 

Ni komentarjev:

Objavite komentar