Dan 8: Hiša otrok Amager, Book Box in spletna arhitektura

Leta 2013 zgrajena Otroška hiša kulture (Børnekulturhus Ama’r) je še eden izmed projektov mestnih oblasti, ki je narejen z izrazitim posluhom za potrebe tistih, ki jim je dejansko namenjen. Otroška hiša kulture sicer deluje že preko 20 let. Leta 2008 je postala del večjega kompleksa stavb, ki sestavljajo Kulturno ''točko'' Amager (Amager Kulturpunkt). Z njo upravlja kopenhagenska občina. V tem ''kompleksu''  se nahaja tudi znano koncertno središče BIO, ki gosti preko 120 koncertov glasbe različnih zvrsti vsako leto.

V procesu gradnje nove otroške hiše kulture so arhitekti v veliki meri upoštevali želje otrok. Otroci so bili torej neke vrste svetovalci pri pripravi načrtov in so lahko predlagali izboljšave in popravke. Rezultat tega zanimivega sodelovanja je hiša nenavadne oblike, ki ne sledi strogim formam.

Notranjost je razgibana in ravno prav oglata.

Otroci so želeli velike skupne prostore, ki jih lahko uporabljajo za druženje in izražanje kreativnosti v skupinskih dejavnostih, ob tem, pa so želeli tudi manjše in skrivnejše kotičke, kamor se lahko zatečejo s svojimi najboljšimi prijatelji ali zgolj sami s svojimi mislimi.

Hiša kulture je odprta vsak dan v tednu od 10ih do 18ih, v sobotah pa od 11ih do 15ih. Ima 3 redno zaposlene redno pa sodelujejo z zunanjimi sodelavci, ki jim pomagajo pri pripravi delavnic in tečajev.

Hiša ponuja delavnice, tečaje in dogodke za otroke in mladostnike starosti od 0-18.  V dopoldanskem času so njihovi obiskovalci predvsem šolski razredi za katere prirejajo razne glasbene, plesne in ustvarjalne delavnice.

Popoldanski čas pa je v večji meri posvečen sezonskim tečajem, ki so plačljivi, vodijo pa jih umetniki in drugi ustvarjalci. Sicer pa je hiša za vse odprta ob sobotah. Takrat lahko tudi odrasli uporabljajo tamkajšnje prostore in storitve.

Namen hiše je predvsem dati otrokom priložnost, da se vključijo v ustvarjalni proces in razvijejo svoje razumevanje sveta in izboljšajo njihovo samozavest.

V popoldanskem času sva se z Matjažem razdelila in prisostvovala na dveh različnih sestankih. Moj del obsega bralni projekt "Škatla knjig - Book Box" oz. knjižni kovček po prostem prevodu.

Projekt se je pred desetimi leti začel na pobudo zelo prizadevne knjižničarke, financira pa ga šolski razvojni center. Namenjen je vsem petošolcem (10-11 letnikom), saj so ugotovili, da zanimanje za branje pri tej starosti zelo upade. Vsako šolsko leto pripravijo seznam leposlovja, ki obsega 31 naslovov. Vseh 31 naslovov skupaj z navodili in včasih še kak izvod več pospravijo v škatlo , čeprav bi jaz temu rekla kovček, in ga odpeljejo v razred lokalne šole. Območje Taarnbyske knjižnice zajema 7 osnovnih šol, v katerih je od 2 do 5 paralelk petošolcev, s projektom pa se ukvarjajo štirje knjižničarji. V razredu v roku dveh šolskih ur dve knjižničarki predstavita vsebino kovčka in pravila sodelovanja v projektu. Petošolci ob poslušanju prejmejo krajše opise izbranih knjig, na katerih imajo možnost beleženja kratkih opomb in rangiranja od 1 do 5 zvezdic oz. smilejov na naslov. Na ta način se lahko že tisti dan odločijo, kaj bi radi prebrali.

Pri tem razredi tekmujejo med seboj v številu prebranih knjig. Vsak posameznik mora prebrati vsaj eno knjigo. Na razpolago imajo 7 tednov. Ves ta čas je kovček na voljo v matični učilnici. Evidenco izposoje pa vodi učiteljica. Navadno ima posamezen učenec na voljo 4 dni za izposojeno knjigo. 

Slabši bralci imajo na voljo dlje časa. To je sedaj stvar dogovora med učiteljico in učenci. Za vsako prebrano knjigo morajo napisati tudi oceno oz. svoje mnenje, ki je objavljeno na blogu Taarnbyske knjižnice. Zmagovalni razred prejme vstopnice za kino predstavo ali kaj podobnega.

Nekatere skupine knjižnico obiščejo tudi same. Zanje imajo pripravljeno domiselno igro, kjer se s kocko in figuricami napreduje do cilja. Vmes morate odgovoriti na vprašanja v zevi s knjižnimi junaki, pisatelji in njihovimi deli. Igro je izdelala neka druga danska knjižnica in je ne boste dobili v prosti prodaji, čeprav je bila izdelana v več izvodih.

Pa še izlet v širni splet...

Kot ste že slišali izpod Urškinih prstov so se danes najina pota po obisku otroške hiše kulture ločila. Meni je bilo namenjeno srečati se na štiri oči s Carstenom Vilhelmsenom, težkokategornikom v IT ekipi Taarnbyske knjižnice. Njegova domena je predvsem spletno skrbništvo. Knjižnica spada pod oddelek za Kulturne zadeve občine in omenila sva že, da je direktor knjižnice hkrati zadolžen tudi za delovanje kinematografa, glasbene šole, šole »narave« in športnih aktivnosti v celotni občini.

Odločili so se, da v knjižnici ne bodo skrbeli le za svojo spletno stran temveč tudi za spletno stran občine. Za vsem stoje dolgoročni strateški cilji. Njihove spletne strani so postavljene na isti platformi in omogočajo izmenjavo ter dopolnjevanje. Zanimiva je rešitev s spletno stranjo občinskega koledarja. Vse javne dogodke, ki se bodo zgodili v občini Taarnby lahko praktično kdorkoli preko spletnega obrazca vnaša na občinski spletni koledar. Ti dogodki se potem glede na njihovo vrsto pozicionirajo na ustrezno mesto in so po pregledu administratorjev objavljeni na spletni strani koledarja dogodkov, avtomatsko pa se sinhronizirajo tudi z modulom koledarja na občinski spletni strani in če gre za dogodke, ki jih organizira knjižnica tudi na modulu koledarja na knjižnični spletni strani. To pomeni, da je vsak dogodek ustvarjen le enkrat in ga ni potrebno ponovno vnašati na vsako spletno mesto posebej.

V knjižnici so oblikovali politiko objavljanja prispevkov in sestavili navodila za njihovo pisanje. Vsak prispevek, ki ga napiše nekdo od njihovih šestih akreditiranih »novinarjev« kot jih imenujejo pregledajo in odobrijo spletni administrator in ga šele potem objavijo na strani. Kaj vse bo šlo na domačo stran knjižnice je predmet tedenskih sestankov. Na njih se zbere ekipa, ki koordinira ves marketing knjižnice. Sestavljena je iz predstavnikov vseh »strokovnih skupin«, ki jih imajo v knjižnici ter administratorjev spletne strani (skupaj 7-10 ljudi). Pretresejo različne možnosti objavljanja, odločajo o tem kaj bo šlo na domačo stran, kateri dogodek je potrebno še posebej izpostaviti, ali je potrebno npr. zamenjati plakate za nek dogodek, ki so napisani nejasno itd.

Carsten sodeluje tudi pri zanimivem projektu, ki bi ga radi uveljavili na spletnih straneh vseh danskih knjižnic, in sicer gre za vzpostavitev sistema, ki bi omogočal prevzemanje spletnih prispevkov iz vzajemne baze na spletne strani posameznih knjižnic. Tako bi lahko ob  kraljičinem rojstnem dnevu, knjižničar iz kraljeve knjižnice, po definiciji velik poznavalec zgodovine kraljeve družine, napisal sijajen prispevek o tej temi in bi ga lahko ostale knjižnice, po lastni presoji seveda, prevzele in objavile na svojih spletnih straneh. Menijo, da bi s tem prihranili precej časa imeli pa bi bolj kvalitetne in izčrpne prispevke.
Za ''arhitekturo'' spletnih strani 98 danskih knjižnic, poleg tega pa tudi za nabavo vseh digitalnih vsebin, ki jih te posedujejo skrbi Danska digitalna knjižnica. Odločili so se za uporabo platforme Drupal in skupaj težijo k temu, da bi izdelali ogrodje za spletno stran, ki bi ustrezalo potrebam vsake knjižnice. Precej truda torej posvečajo načrtovanju in oblikovanju skupne strategije, da bi bile potem stvari v nadaljevanju toliko bolj enostavne.     

Posebej zanimiv se mi je zdel tudi podatek, da v knjižnici v Taarnbyu izdajajo svoj interni ''časopis'' v katerem se nahajajo vse informacije s katerimi bi se moral seznaniti vsak zaposlen v knjižnici, od tega kateri dogodki in izobraževanja se bodo zgodili v tekočem tednu, do tega kateri od zaposlenih gre na porodniški dopust. 

Carsten se je po nekajurnem zasliševanju vrnil k svojemu rednemu delu, še prej pa hudomušno porentačil, da celoten sistem spletnih strani danskih knjižnic visi na nitki, ker mora on skrbeti za vzdrževanje dobrih mednarodnih odnosov s Slovenijo.