Danes sva opravila zadnje obveznosti v Barceloni, jutri pa naju čaka še osrednja splošna knjižnica v Gironi, ki je prestolnica druge province. Kot včeraj, sva tudi danes nadaljevala s poslavljanjem, zahvalami in dodajanjem še zadnjih kamenčkov v mozaiku. Najini gostitelji so specifiko pustili za konec; za dva ducata knjižnic, ki sva si jih ogledala, bi lahko zdaj, ko se zadeva zaključuje, rekla, da so nekako "poravnane", tako z vidika infrastrukture in storitev kot vpetosti v okolje in v dušo mesta. Prav slednje se je danes izkazalo za glavno presenečenje, saj sva v zadnjih dveh enotah manj spraševala o strokovnih zadevah, zato pa toliko bolj o socialnih vidikih in socioloških temah.
Čeprav so nama že prej povedali, da se odpravljava v premožnejšo sosesko
Sarrià-Sant Gervasi, pod griči in vrhom Tibidabo, je bilo presenečenje vseeno veliko. Ne toliko zaradi prve enote, knjižnice
Clarà. Ta je vsekakor nekoliko "elitistično" naravna. Umeščena je v nekdanji ateje in kasneje muzej enega največjih katalonskih kiparjev
Josepa Clare, katerega kipi krasijo majhen park pred knjižnico in notranjost. Hkrati je fokus knjižnice opera. Barcelono bi namreč lahko poimenovali tudi "iberski Dunaj" (morda sta največji operni zvezdi sodobnosti
Montserrat Caballé in
José Carreras). Sredi 19. stoletja je bila namreč prvo špansko mesto z operno hišo, ki so jo zgradili bogatejši meščani; ti so kot nekakšni delničarji institucije v trajno last prejeli stalne lože. Odtlej sta mesto in četrt ohranila operno tradicijo, ki se danes kaže v delovanju različnih društev ljubiteljev opere (eno je nastanjeno tudi v bližini knjižnice). Poleg opernega kotička knjižnica hrani precejšen del knjižne dediščine patrona institucije.
15 minut oddaljena knjižnica
Sant Gervasi - Joan Maragall pa naju je pustila odprtih ust. Ne samo, da gre za najnovejšo enoto barcelonske mreže, ki še ni praznovala prve obletnice, ampak za oblikovalsko dovršeno stavbo v popolnoma netipičnem in nama dotlej neznanem okolju. Gre namreč za "barcelonski Chelsea", četrt, kjer prebivajo najbolj premožni sloji, kar pomeni, da se je morala knjižnica socialni strukturi precej prilagoditi. Ne samo, da se to odraža v zbirki knjižnice, ampak tudi pri tekočih problemih in aktivnostih ter storitvah, ki jih izvajajo. Četrt ima bojda največjo gostoto šol v Evropi, kar se pozna tudi pri obisku knjižnice. Gostiteljica Angelina nama je povedala, da otroci v knjižnico prihajajo z varuškami. Predel se razlikuje tudi po političnem profilu, pa tudi španščina je tukaj v ospredju, saj ima podoben status kot nekdaj francoščina na evropskih dvorih. Zanimivo je tudi, da knjižnica nima težav s pridobivanjem sredstev, ki se preko davkov neposredno vračajo v četrt. Posledica vsega naštetega je, da njen fokus ni sociala, ampak predvsem kultura. Ker v četrti živi mnogo kreativnih ljudi in umetnikov, je tukaj domoznanska zbirka seveda večja kot drugod. Od piscev je tako del te zbirke samo patron knjižnice,
Joan Maragall, največji katalonski poet, vsi drugi lokalni literati pa so umeščeni med ostalo leposlovje.
Popoldanski termin je pripadel zadnjemu sestanku v upravi
Biblioteques de Barcelona, kjer smo z Assumpto in Merce naredili nekakšen rezime najine dvotedenske odiseje. Vesela sva, da so gostiteji zadovoljni z nama. Morda človek ob koncu takšne izkušnje občuti nekakšno praznino, vsekakor pa je eden od najizrazitejših občutkov zadovoljstvo nad opravljenim delom.
Hasta manana,
Katja, Klemen
Ni komentarjev:
Objavite komentar