El segon dia

Tudi drugi dan se je začel s sončnim vremenom, ki naju je spremljalo dovolj dolgo, da sva oba nekoliko rdeče obarvana. Na sporedu je bila soseska San Marti, vzhodno od starega središča mesta. Dodobra sva jo prekrižarila. Gre za nekdanjo delavsko četrt, kar je videti še danes. Polno je opečnatih skladišč, kar nekaj degradiranih in zapuščenih stavb, najdemo še kakšno "skupnostno" oglasno tablo, po drugi strani pa je v neposredni bližini od vseh vpletenih, ki naju gostijo, opevana plaža. Upravičeno. Obiskala sva tri knjižnice od šestih v okrožju, vsaka pa ima seveda svojo zgodbo.

Začela sva v knjižnici Xavier Benguerel, ki je kljub tem, da je umeščena na rob okrožja, njegova osrednja enota. Takoj sva izvedela, da je okrožje z vidika pozornosti odločevalcev nekoliko zapostavljeno, to se pravi, da knjižnica nima pravega sogovornika, ko gre za prepoznavnaje dilem in težav lokalnega okolja. Gre za eno "starejših" enot, ki je nastala 1995, torej še pred velikim knjižničarskim bumom. Zelo so ponosni na zbirko mladinske literature, katere zametki datirajo v konec 19. stoletja. Gre za najpomembnejšo tovrstno zbirko v Kataloniji (celo v španskem merilu nimajo primerjave). Obsega ok. 26.000 enot, kamor je vključena tudi periodika in literarna teorija, gradivo pa je na razpolago v več jezikih. Zbirko, ki jo stalno dopolnjujejo, je knjižnica dobila v oskrbo leta 1999 s strani Nacionalne knižnice Katalonije in še nekaj zdaj zaprtih knjižnic. Prav tako so nama z veseljem pokazali svojo filmsko zbirko, ki jo dopolnjujejo knjige in periodika teorije filma in kina.V knjižnici sva srečala tri zvezdnike. Poleg Belgijca Tintina in klarinetista Woodyja Allena, še gospoda spodaj.

Kmalu sva odbrzela k drugi postaji, knjižnici Poblenou-Manuel Arranz. Ponovila se je zgodba preteklega dneva: tudi ta enota ima svoje domovanje v nekdanji predilnici. Zvedela sva, da so zaradi mogočne tekstilne industrije ta predel nekoč imenovali katalonski Manchester. Knjižnica spada med novejše v mreži (nastala je 2009), njen fokus pa je IT oprema za slepe in slabovidne ter gibalno ovirane. Zaposleni so priznali, da trenutno še gradijo svojo pravo identiteto, vendar pa so poslanstvo in strast našli prav pri tej odrinejni skupini. Opremo, ki večinoma še ni našla uporabnika, trenutno posojajo tudi ustreznim instutucijam.

Za konec lepega dneva sva obiskala še knjižnico El Clot-Josep Benet. V mreži je najmlajša članica, zanimivost pa je, da je umeščena v stavbo Muzeja oblikovanja (Museu del Disseny de Barcelona), ki sva ga prav tako obiskala. Tudi knjižnica z oblikovalskega vidika prav nič ne zaostaja za svojim večjim institucionalnim bratom. Njen fokus je izobraževanje bibliotekarjev v mreži za izvajanje bibliopedagoških ur. Povod za to sta bili želja po racionalizaciji časa in ugotovitev, da se obtoječi principi marsikdaj podvajajo, ker ni bilo skupne platforme. Priprava programa in načrta se je iz predvidenih nekaj mesecev podaljšala na nekaj let. Zadeve so se lotili natančno, vključevala pa je tako delo v skupinah kot tudi individualni angažma, vključno s sodelovanjem strokovnjakov s področja vzgoje in pedagogike. Rezultat je metodološko dodelan priročnik za BPU za osnovnošolce in srednješolce. V načrtu imajo še priročnika za predšolske otroke in odrasle. Tudi tukaj sva zaznala, da je izjemno pomemben segment procesa dela evalvacija projektov in učinek, ki ga ti imajo na okolje in na ciljne skupine.

Hasta luego!

Katja, Klemen