petek, 22. maj 2015

Al final és bo, tot és bo!

Zadnji delovni dan sva preživela v Gironi, lepem mestu z nekaj manj kot 100.000 prebivalci in središču istoimenske province. Že zgodaj sva na pot krenila s hitrim vlakom, obiskala pa sva do zdaj največjo knjižnico. Biblioteca Pública Carles Rahola je odprta šele 5 mesecev in človeka očara. Cilj arhitekta je bila nevpadljiva zunanjost, kar mu je zagotovo uspelo. Ko pa človek vstopi v notranjost, je zgodba povsem drugačna. Knjižnica, ki je še pred kratkim vedrila na dobrih 800 m2, se zdaj bohoti na desetkrat večji površini - ob tem sva se takoj spomnila na Knjižnico Rotovž in njene infrastrukturne težave. Seveda se tudi tukaj soočajo s problemi: najina gostiteljica nama potožila o pomanjkanju kadra, s čimer je povezano nemoteno delovanje, predvsem pa aktivnosti knjižnice. Zanjo so slednje ključ, da pritegnejo še več uporabnikov in na ta način investicijo povrnejo v okolje, s tem pa pridobijo tudi boljše pogajalsko izhodišče za prihodnje načrte. Podrobno nama je namreč razložila razlike med provincami, med katerimi seveda prednjači Barcelona, v kateri živi več kot 80% prebivalstva Katalonije. Ostale tri (Lleida, Tarragona in Girona) so zaradi spleta okoliščin in predvsem zgodovinskega razvoja povsem druga zgodba. Mreža splošnih knjižnic je namreč v Španiji v veliki meri nastala po letu 1840 z liberalnimi reformami. Oblasti v Madridu so knjižnice, ki so bile prej pod cerkvenim varstvom (samostani), odprle in jih preselile bodisi v univerze (Barcelona) bodisi v druge institucije (Girona). Danes so splošne knjižnice stvar občin, nad njimi pa od leta 1983 bdi katalonska avtonomna uprava. Kljub obstoječim zakonskim določilom in sprejetim standardom, gre vse prej kot za zgledno urejeno mrežo knjižnic, a je glavni razlog za takšno stanje politično merjenje moči - prav tukaj se namreč lomijo kopja med regionalno, provincialno in občinsko jurisdikcijo. Knjižnica v Gironi je posebna tudi z vidika primerjave s tisto v Lleidi in Tarragoni; je namreč edina, ki premore poleg osrednje, še štiri mestne enote.











Po vrnitvi sva na Katjino željo obiskala še Camp Nou. Poleg sveta knjižnic, je za Katalonce sveto še kaj drugega :).


 
Katja, Klemen 





Ni komentarjev:

Objavite komentar