torek, 19. maj 2015

Fem af de bedste ali kako spraviti vesolje v orehovo lupino


Ko človek opazuje ribe, ki plavajo ob koralnem grebenu, je presenečen nad vso pestro raznolikostjo, ki s plavutmi maha sem ter tja in vznemirja ustaljeni tok oceanskih tokov. A kako izmed vseh živopisnih rib izbrati 5 najlepših? Tako nekako se človek počuti, ko mu postavijo nalogo, naj izmed vsega videnega izbere 5 naj vtisov.




Fiziki se bodo ob prihodnji trditvi nakremžili, vendar je zadnjih 14 dni očiten dokaz relativnosti časa. Dva tedna mobilnosti sta namreč minila hitreje, kot se sprazni škatla piškotov v čajni kuhinji povprečne slovenske splošne knjižnice.
Misli še niso jasne, obrisi vtisov šele dobivajo svoje ostre robove. Le dva dni po izkušnji, ki je za nama, je še prezgodaj, da bi lahko z objektivne distance pogledala na vse, kar sva videla in izkusila.
Naravno je namreč, da se človek hitro navduši. Tudi ko ti nekje pokažejo in predstavijo svojo knjižnico, se ne trudijo najbolj, da bi prikazali tudi slabe strani.
Kakorkoli, danska knjižnična stvarnost se nama je pokazala nekoliko drugače, kot vsakdan, ki sva ga vajena iz domačih logov. Nekaj časa potrebuješ, da spoznaš, da sicer govoriš isti knjižničarski jezik vendar s popolnoma drugim naglasom. Tukaj so pomembne druge stvari. Predvsem naju je presenetila organiziranost in občutek, da predno se Danci česa lotijo, že precej vnaprej načrtujejo, kaj bi z zastavljenim radi dosegli. Zgleda, da jim je koncept početja stvari na horuk, zgolj zaradi tega, da so narejene, nepoznan. Ko so se v Taarnbyu in drugje na Danskem začeli soočati z upadom izposoje gradiva so začeli iskati nove poti. Poskusili so ponovno razmisliti o samih osnovah in začeli pri temeljnem vprašanju: Kaj je knjižnica? Zavedajo se namreč, da je trend upada izposoje ireverzibilen in da je potrebno redefinirati vlogo knjižnice v sodobni družbi. ''From collection to connection'' se glasi eno izmed njihovih vodil. Se pravi, da se poudarek premika od knjižnične zbirke, od materiala, ki zaseda mesto na policah knjižnice, k uporabnikom in povezavi z njimi. Knjižnica dobiva nove funkcije in se v svoje okolje vključuje na širši podlagi. Kot prostor srečevanja, delovanja in sodelovanja poskuša postati  središče družabnega in kulturnega življenja tudi z povezovanjem z drugimi ustanovami ter vnašanjem novih vsebin in storitev v svoj delokrog.  V središču pozornosti je uporabnik. Knjižnica je namenjena njemu. Nenehno se torej preverja in sprašuje uporabnike o njihovih željah in predlogih. Tudi najmlajši imajo svoj glas in lahko predstavijo svoje ideje.

Izpostavila bi 5 stvari, ki so se nama zdele še posebej navdušujoče ali zgolj zanimive, in ki v večini izhajajo iz zgoraj napisanega:

1. Odprtost brez osebja
Knjižnice v kopenhagenski občini se vedno bolj poslužujejo možnosti, da je knjižnica odprta tudi takrat, ko osebje tam ni prisotno. Brez povečanja števila zaposlenih so tako uporabnikom prostori in gradivo knjižnice na voljo več časa. Da ne bo pomote, oba meniva, da je to zgolj dopolnitev v knjižnični ponudbi. Knjižnica potrebuje knjižničarje in ''samopostrežnost'' ne sme pripeljati do tega, da bodo knjižnice postale velike avtomatizirane izposojevalne postaje. Zaposleni so in morajo še naprej ostati duša knjižnice.

2. Uporabniško generirani dogodki
Knjižnice nudijo uporabnikom svoje prostore v uporabo za njihove dejavnosti, pod pogojem, da so te odprte za javnost. Večina knjižnic prostore daje v najem brezplačno. Tu igra veliko vlogo zaupanje. V knjižnici Garaget vam dajo ključe in vsa potrebna navodila, vi pa tam lahko organizirate koncert ali pa tečaj joge. Zaupajo vam, da boste prostore, ki jih uporablja celotna skupnost, skrbeli vsaj tako dobro kot bi bili vaši. Tudi če kdaj zmanjka kakšna stvar, še vedno mislijo, da je ''velika slika'' pomembnejša in je ne kaže odpisati kljub manjšim težavam.
Podobno je tudi z t.i. maker space-i, kjer uporabniki uporabljajo različna orodja in naprave, ki so jim dana na razpolago, pri tem pa največkrat sodelujejo sami med sabo. 

3. Odpis neaktualnega gradiva
V nobeni knjižnici, kjer sva bila, police niso pokale po šivih. Večina knjižnic namreč dokaj striktno odpisuje gradivo. Nočejo, da bi bili zgolj skladišče za knjige in vedno več prostora, kjer bi sicer lahko postavili še nekaj polic, dajejo uporabnikom, da se ti lahko družijo ali zgolj posedijo na udobnem naslanjaču s knjigo, tablico ali pletilkami v rokah. Tedensko jim program sam izdeluje sezname gradiva, ki ni bilo izposojeno zadnji dve leti oziroma odvisno od parametra, ki ga nastavijo. To gradivo skušajo kar se da striktno umakniti iz obtoka.

4. Organiziranost, sodelovanje in fleksibilnost kolektiva 
V Tarnbyski knjižnici ima človek občutek, da vse teče kot po maslu. Vzpostavili so sistem strokovnih skupin oz. teamov, ki med seboj po potrebi sodelujejo in usklajujejo svoje delovanje. Vse pa je seveda dogovorjeno z vodstvom knjižnice. Zaposleni po večini nimajo zgolj ene zadolžitve, temveč krožijo od izposoje do izobraževanja uporabnikov.

5. Povezovanje z zunanjimi strokovnjaki pri ponujanju novih storitev
Spoznali so, da knjižničarji nimajo potrebnih znanj, da bi lahko ponujali nekatere vrste storitev in izobraževanj, zato poskušajo najti ustrezno usposobljene posameznike ali skupine, ki v knjižnici prostovoljno nudijo svetovanje ali izobražujejo uporabnike. Tako lahko v več knjižnicah ob določenih dnevih dobite pravno ali finančno svetovanje, jezikovne tečaje, pomoč pedagoga itd. Navdušila naju je iniciativa Coding pirates, ki jo izvajajo v Taarnbyski knjižnici, kjer študentje računalništva pomagajo otrokom pri začetkih programiranja in spoznavanja skrivnosti tehnologije.

In naj dodam še 6. naj, ki ne spada v to kategorijo, je pa najbolj pomemben. Odnosi, ki so se spletli med nami. Ponavadi nisem sentimentalen in z trohico cinizma poslušam navdušujoče zgodbe o čudovitih odnosih in nepozabnih doživetjih.... Tokrat sem pač končal na drugi strani ;)

Več o strategiji obiskanih knjižnic ter o njihovih praktičnih rešitvah in storitvah bomo predstavili na prihajajočih sestankih in predstavitvah, kjer bomo vsi mobilci ''na mizo'' vrgli svoje vtise za nazaj in ideje za naprej.

Katere izmed videnih pristopov in storitev bi lahko prenesli v slovensko okolje, je težko presoditi na pamet. Izogniti se moramo nekritičnemu prenašanju stvari v povsem drugačno okolje. Vsaka knjižnica je namreč samosvoj ekosistem s svojimi posebnostmi. Vsekakor pa bi morali tudi mi začeti pri osnovah in se vprašati, kje smo se zasidrali in kam, če sploh, hočemo pluti naprej.
Pri nas je knjiga še vedno svetinja in tudi prav je tako. Kljub temu pa ne bi smeli za vsako ceno slepo vztrajati pri tem, da je tudi središče vsega v knjižnici. Veliko slovenskih splošnih knjižnic se srečuje s težavami glede pomanjkanja prostora, ki jih ponavadi rešujejo tako, da v najmanjši kotiček poskušajo dodati polico ali dve, ki bo ublažila stanje za naslednjega pol leta. In kaj potem? Vsake 5 let sezidati nov prizidek, kamor bomo postavili nekatere knjige, ki jih nismo sposodili že od osamosvojitve Slovenije?  Ponos na zbirko vsake knjižnice se mora umakniti morda sprva bolečemu spoznanju, da splošne knjižnice ne smejo biti klavstrofobična skladišča ali arhivi. Z nekoliko poenostavljenim sistemom medknjižnične izposoje, v katerem si knjižnice med seboj ne bi zaračunavale stroškov storitev, bi lahko precej zmanjšali naš mrtvi fond in vnesli nekaj svetlobe v naše knjižnice.
Tudi uporabnike same bi  lahko pogosteje povprašali po njihovih željah in si ne bi kot dobra mati zgolj domišljali, da le mi vemo kaj je dobro zanje.

Največji izziv za slovenske knjižnice v prihodnosti ne bo le zagotavljanje sredstev za njihovo delovanje, temveč najbrž še veliko bolj pomembna sprememba miselnosti zaposlenih v knjižnici. Vse prevečkrat se nam zdi, da je edino naš način delanja stvari pravi. Zato so projekti, kot je bila minula mobilnost dobrodošli, saj spoznamo, kako se še lahko in kako se včasih tudi morajo početi stvari. Da so zunaj naše knjižničarske mlečne ceste še druge galaksije, kjer morda veljajo popolnoma drugačne zakonitosti.

Matjaž&Urška







1 komentar:

  1. Matjaž, Urška, odlični in pronicljivi zaključki.

    OdgovoriIzbriši