Hvalnica mobilnosti

Komur koli povem, kam odhajam za dva tedna, zavzdihne, v naslednjem trenutku pa dobim en kup nasvetov, kam vse moram. Zdaj, ko Urška in Matjaž viharita na Danskem, kolegice pa so že obredle evropski sever in jug, naju s Katjo čaka majska Barcelona. Čeprav uradno (še) ni prestolnica, pa je zagotovo ena od evropskih metropol. Po kultnosti, utripu in karakterju jo lahko mirne duše uvrstimo med evropske prvokategornike – pravijo tisti, ki so tam že bili. Barca je trendsetter tudi v svetovnem merilu; vsekakor v nogometnem smislu, čeprav je moje navijaško srce drugje. A počasi: tokrat ne odhajam na počitnice, čeprav po drugi strani iskreno pričakujem ležernejša dva tedna kot doma –  to je vendarle Mediteran. Z vidika doživljajev, izkušenj in vpogleda v zakulisje ene pomembnejših in morda celo največjih kulturno-izobraževalnih institucij v mestu in v Kataloniji, mreži knjižnic Biblioteques de Barcelona, pa se zagotovo obeta polnokrvna in intenzivna izkušnja. Blogarska izčrpnost in slikovna poplava iz Helsinkov, Zadra in zdaj Tårnbyja to dokazuje.

Sam že imam knjižničarsko izkušnjo s tujino. Lani sva s kolegom knjižničarjem Igorjem Černetom teden dni gostovala v Ieperse Bibliotheek v mestu Ieper (Ypres). Belgija, bolje rečeno Flandrija (je naključje, da spet odhajam v deželo, ki ni zadovoljna z obstoječim državno-političnim okvirom?), me je s strokovnega in še marsikaterega drugega vidika seveda navdušila, saj sva se Igorjem imela priložnost sprehajati tako po rdečih preprogah kot po labirintih flamskih knjižnic (tudi bruseljskega Muntpunta) in drugih kulturnih institucij. Od blizu sva videla in v praksi spoznala spreminjajočo se paradigmo knjižnice in zahodnoevropski knjižničarski modus operandi. Če glede knjižnic in sledenju trendom Slovenci (razen mesta, iz katerega prihajam) ne rabimo biti v zadregi, pa je prav nasprotno, ko govorimo o odnosu do kulture, dediščine in družbenega sožitja nasploh. Marsikaj bi lahko napisal o fleksibilnosti, birokratizaciji, pretočnosti, odprtosti, zavedanju, kaj smo in od kod smo, ter, konec koncev, tudi z vsem tem povezano kreativnostjo, ki jo knjižnice pregovorno vzpodbujajo.

Prav s tega vidika me še posebej intrigira evropski jug, ki je poleg vzhoda in zahoda tretji gradnik skupne evropske identitete. Vanjo verjamem tem bolj je institucionalna Evropa v krizi. Kako zagate rešujejo Katalonci? Kakšna je njihova mentaliteta, ko gre za lastno identiteto in dediščino? Bodo na poti proti suvereni državi bolj pametni od nas? Kako je vse to vgrajeno v globalne trende? Kakšna je  pozicija knjižnice znotraj prepišne metropole? Priznam, da so ta vprašanja in dileme onkraj zgolj knjižničarskega poslanstva. V Belgiji sem namreč dobil vtis, da so se z vso to zahodnoevropsko odprtostjo in pretočnostjo (demokratični princip je v samem jedru ideje knjižnice, da ne bo pomote) v ozadje nekdaj na materializem povsem imunega prostora naselile klice potrošniške mentalitete. Je to neizogibno, zeitgeist? Se mediteranski knjižničar tega bolj zaveda? Preveč težkih tem za začetek. Na koncu bodo največji vtis pustile povsem druge stvari. Se beremo….J

 

Klemen