El primer dia

Z današnjim dnem se je začelo resno delo, ki zahteva od popotnika/mobilca kar nekaj veščin. Poleg obvladovanja osnov gibanja po metropolah, popolnjevanja opreme, ki jo potrebuješ za preživetje (beri: skodelic za kavo in čaj ter lonca za segrevanje vode), sporazumevanja v mixteci angleščine, španščine in katalonščine ter spodobnosti hitropoteznega reflektivnega mišljenja, sva s Katjo dobršnji del dopoldneva presedela z najino gostiteljico Assumpto Bailac Puigdellivol.

V upravi s pogledom na La Ramblo, ki je povsem ločena od knjižnične mreže, nama je direktorica omogočila vpogled v sistem knjižnic v mestu in Kataloniji, v načine delovanja, cilje in smernice razvoja. Skozi pogovor sva ugotovila, da so slovenski knjižničarski principi v veliki meri sorodni katalonskim, ubadamo se tudi s podobnimi težavami, opazila pa sva kar nekaj praks, ki jih pri nas (še) ni. Tukaj bi rada izpostavila zlasti večsmerno in večnivojsko povezovanje, ki sega tako na odločevalski kot tudi na medinstitucionalni nivo. Knjižnice na ta način krepijo svojo izhodiščno pozicijo, hkrati pa postajajo prepoznavnejše v smislu dodane vrednosti v okolju. Biblioteques de Barcelona slednjo dokazujejo že skoraj desetletje dolgo kot najvišje ocenjeni javni servis v mestu (so celo pred javnim prevozom, ki je prav tako zelo učinkovit). Najverjetneje je to tudi posledica načrtnega detektiranja, predstavljanja in vrednotenja težko merljivih parametrov, ki knjižnico postavljajo v osrčje javnih storitev.

Zanimivo se nama je zdelo, da v izhodišče razvoja postavljajo aktivnega uporabnika, njegove želje, interese in predloge. Nasploh se zdi, da poskušajo čim bolj prodreti v okolje, najti z njim stik, prepoznati njegovo diferenciranost, njegove značilnosti, probleme. Prav tako knjižnice dejavno iščejo odgovore na krizne razmere v mestu, zato so v zadnjih letih, poleg kulturnih in izobraževalnih, v ospredju socialne vsebine. Kriza ni prizanesla niti knjižnici kot instituciji: vse od leta 2009 število zaposlenih ostaja enako, čeprav se spekter dejavnosti in servisov hitro širi. Assumpta je poudarila tudi to, da trenutno ni čas odpiranja novih knjižnic, ampak obdobje, ko je potrebno zadržati in ohranjati kvaliteto ter držati korak z razvojem. Barcelona je namreč od leta 1998 naredila ogromen preskok v knjižničarstvu; na podlagi strokovnih ekspertiz, ob političnem konsenzu in posledičnem vlaganju v infrastukturo, vsebino in kadre, se je knjižnična mreža podvojila (iz 18 na 40 enot). Morda malce zamujajo na področju e-knjig; vsešpanski projekt bo kot zadnja uresničila prav Barcelona.

Sledila sta popoldanska ogleda dveh enot. Najprej sva obiskala knjižnico Vapor Vell, kjer nama je vodja enote Julian razkril, da je delo knjižnic v veliki meri podobno, se pa te razlikujejo zlasti po fokusu, ki je zvezan z okoljem delovanja. Knjižnica je nastanjena v nekdanji stari predilnici, ki je obratovala še v 70-ih letih, odprli pa so jo leta 2000 z namenom, da postane kulturno središče okrožja Sants-Montjuic. Knjižnica se je osredotočila na oblikovanje referenčne glasbene zbirke, v kateri najdemo tako vinilke, demo-posnetke barcelonske glasbene scene iz preteklih desetletij in zgoščenke. Obsežna je tudi filmska zbirka. Morda je najbolj inovativni pristop ta, da z oddajenjem prostorov, aktivacijo lokalnih glasbenikov in glasbenih poznavalcev skušajo pritegniti še neodkrite talente in razkriti potenciale okolja.

Po drugi strani je knjižnica Nou Barris usmerjena v domozanske vsebine, omejene na ta okoliš. Knjižnica je umeščena v impozanto in nekoč najdaljšo stavbo v Barceloni. Sestavljena je bila iz 12 traktov, od katerih danes stojijo samo še trije. Poleg domoznanskih vsebin, ki obsegajo 534 enot, knjižnica poseduje zanimivo cirkuško zbirko, ki so jo dobili v oskrbo od lokalnega cirkusa. Cirkuški liki so tudi leitmotiv opreme.

Toliko od naju za danes.

Katja in Klemen