"I had this perfect dream - Un sueño me envolvió" *

S Katjo sva se odločila, da 2×5, torej 5 stvari, ki so pustile največji vtis, in 5 zadev, ki bi jih veljalo prenesti v naše okolje, napiševa še v Barceloni - četudi žrtvujeva par zadnjih ur v mestu. Verjetno bi, če bi počakala še nekaj dni, da se vtisi zložijo in misli uredijo, kaj zapisala drugače, a sva se odločila, da to narediva, ko sva še "v stvari".

Morda naj pred naštevanjem zapiševa naslednje: na profesionalnem področju je vsaka takšna izkušnja neprecenljiva in zelo hvaležna sva, da sva lahko v projektu sodelovala. Čeprav se knjižnice, problemi, izzivi in trendi, s katerimi se te (vsaj v razvitem svetu) soočajo, v resnici ne razlikujejo kaj dosti, pa so takšni notranji uvidi v drobovje kateregakoli sistema, izredno dragoceni. Veliko namreč povedo o drugih, njihovi mentaliteti, načinih, kako delajo in delujejo, hrkati pa, če hočemo, tudi veliko o nas samih. Nočeva med vrsticami reči, da pri nas zaostajamo ali kaj podobnega oz. da je drugod samo lepše in boljše. Dejstvo je, da takšne poti nujno vodijo do (samo)refleksije, ki je predpogoj sprememb. Apelirava torej na odločevalce in strokovnjake v knjižničarstvu, naj čim več mlajših ljudi, ki še iščejo svojo pot in imajo dovolj energije in domišlije za korektive, redno pošiljajo na tovrstne ekspedicije v tujino. Samo tako se obzorje v resnici širi, samo tako lahko pride do potrebnega naboja, ki sproži preskok. Seveda se vedno da po evolutivni, "ziheraški" poti, a je potem vprašanje, če smo v resnici pogledali čez planke. Seveda ne praviva, da je treba principe in izkušnje iz tujega okolja brez premisleka in upoštevanja lastnih specifik, presajati k nam. Škoda bi le bilo, da so takšni preskoki omogočeni redkim, ki potem doma, kamor prinesejo znanje in navdih (!), ne bi imeli sogovornikov in bi bili nerazumljeni.

5 najbolj impresivnih:

1. Pozicija knjižnic v Barceloni (in Kataloniji): splošne knjižnice so v tem mestu dosegle status enega ključnih družbenih institucionalnih akterjev. Očitno je, da imajo politično podporo, ki jim je tudi omogočila, da so dosegle takšen infrastukturni, strokovni in vsebinski nivo. Zelo osvežujoče je videti, da se knjižničarji zavedajo svojega družbnega pomena in so samozavestni, predvsem pa, da se tega zavedajo tudi njihovi uporabniki. Prav fokus na uporabnika je ključen, da se takšen položaj ohranja tudi v času krize. Knjižnice so torej skrajno fleksibilne, tako celota kot posamezne enote.  
2. Premislek, načrt, vrednotenje dajejo rezultate: medtem ko si pri nas vsi želimo debirokratizacije, se ta tukaj pravzaprav krepi. A ne v smislu, da ovira izvrševanje nalog, ampak v resnici nudi podporo in vzpodbuja kreativnost. Človek ima tukaj občutek, da je mogoče prav vse, po drugi strani pa hitro opaziš, da za vsem tem stojijo trdni sistemski temelji, vse je premišljeno, načrtovano, nadzorovano in ovrednoteno, zato prinaša rezultate.
3. Posodobljena socialna vloga: čeprav je kultura še vedno izjemno pomemben gradnik knjižnice, je zaradi krize zdaj v ospredju socialna vloga. A so knjižnice v Barceloni na tem področju precej več kot prostor in servis za tiste, ki težko preživijo. Gre za proaktivnost, ljudi poslušajo, jih angažirajo kot prostovoljce, pomagajo mladim, da najdejo interese. Preprosto povedano: knjižničarji delujejo več na terenu kot pa za zidovi knjižnic, manj se ukvarjajo s sabo in več z drugimi.
4. Črpanje lokalnih potencialov: oba naju je navdušila orientiranost v lokalno okolje. Vsaka od enot, ki sva jo obiskala, je namreč izpostavila, da največji delež aktivosti, ki jih pripravljajo, uspejo uresničiti s pomočjo strokovnjakov/izvedencev/ljubiteljev iz lokalnega okolja. Na ta način knjižnica zmanjša stroške, po drugi strani pa resnično poveže skupnost. 
5. Zaupanje in odgovornost: tekom štirinajstdnevnega pohajkovanja po knjižnicah sva opazila tudi, da kljub kadrovski podhranjenosti, knjižnice delujejo na povsem drugačnem nivoju. Po eni strani gre za zaupanje uporabnikom, ki so velikokrat povsem sami v prostorih (očitno je signalizacija tako dobro zastavljena, da s tem nimajo težav), po drugi pa za odgovornost samih uporabnikov. Takšen vzajemni odnos namreč kaže, da se vsi zavedajo, da knjižnice prispevajo k dobrobiti družbe. 

5 za domov:

1. Lokalna zbirka v ospredju kot sredstvo za krepitev pripadnosti lokalnemu okolju
2. Sodelovanje knjižnic z lokalnimi vinarji, kar ima obojestranske promocijske in ekonomske učinke
3. Stalna vpetost prostovljcev v delo knjižnice
4. Domišljena celostna podoba, ki je postala močna blagovna znamka, a hkrati povsem različne identitete/duše posameznih enot
5. Specificirana distribucija zbirke, ki zagotavlja njeno kvaliteto, ohranjevanje raznolikosti enot in pospešuje kroženje uporabnikov

Adios!

Katja, Klemen


* Naslov je del besedila pesmi Barcelona, ki sta jo 1992 pela Montserrat Caballe in Freddie Mercury.

Al final és bo, tot és bo!

Zadnji delovni dan sva preživela v Gironi, lepem mestu z nekaj manj kot 100.000 prebivalci in središču istoimenske province. Že zgodaj sva na pot krenila s hitrim vlakom, obiskala pa sva do zdaj največjo knjižnico. Biblioteca Pública Carles Rahola je odprta šele 5 mesecev in človeka očara. Cilj arhitekta je bila nevpadljiva zunanjost, kar mu je zagotovo uspelo. Ko pa človek vstopi v notranjost, je zgodba povsem drugačna. Knjižnica, ki je še pred kratkim vedrila na dobrih 800 m2, se zdaj bohoti na desetkrat večji površini - ob tem sva se takoj spomnila na Knjižnico Rotovž in njene infrastrukturne težave. Seveda se tudi tukaj soočajo s problemi: najina gostiteljica nama potožila o pomanjkanju kadra, s čimer je povezano nemoteno delovanje, predvsem pa aktivnosti knjižnice. Zanjo so slednje ključ, da pritegnejo še več uporabnikov in na ta način investicijo povrnejo v okolje, s tem pa pridobijo tudi boljše pogajalsko izhodišče za prihodnje načrte. Podrobno nama je namreč razložila razlike med provincami, med katerimi seveda prednjači Barcelona, v kateri živi več kot 80% prebivalstva Katalonije. Ostale tri (Lleida, Tarragona in Girona) so zaradi spleta okoliščin in predvsem zgodovinskega razvoja povsem druga zgodba. Mreža splošnih knjižnic je namreč v Španiji v veliki meri nastala po letu 1840 z liberalnimi reformami. Oblasti v Madridu so knjižnice, ki so bile prej pod cerkvenim varstvom (samostani), odprle in jih preselile bodisi v univerze (Barcelona) bodisi v druge institucije (Girona). Danes so splošne knjižnice stvar občin, nad njimi pa od leta 1983 bdi katalonska avtonomna uprava. Kljub obstoječim zakonskim določilom in sprejetim standardom, gre vse prej kot za zgledno urejeno mrežo knjižnic, a je glavni razlog za takšno stanje politično merjenje moči - prav tukaj se namreč lomijo kopja med regionalno, provincialno in občinsko jurisdikcijo. Knjižnica v Gironi je posebna tudi z vidika primerjave s tisto v Lleidi in Tarragoni; je namreč edina, ki premore poleg osrednje, še štiri mestne enote.

Po vrnitvi sva na Katjino željo obiskala še Camp Nou. Poleg sveta knjižnic, je za Katalonce sveto še kaj drugega :).

 

Katja, Klemen 

El desè dia

Danes sva opravila zadnje obveznosti v Barceloni, jutri pa naju čaka še osrednja splošna knjižnica v Gironi, ki je prestolnica druge province. Kot včeraj, sva tudi danes nadaljevala s poslavljanjem, zahvalami in dodajanjem še zadnjih kamenčkov v mozaiku. Najini gostitelji so specifiko pustili za konec; za dva ducata knjižnic, ki sva si jih ogledala, bi lahko zdaj, ko se zadeva zaključuje, rekla, da so nekako "poravnane", tako z vidika infrastrukture in storitev kot vpetosti v okolje in v dušo mesta. Prav slednje se je danes izkazalo za glavno presenečenje, saj sva v zadnjih dveh enotah manj spraševala o strokovnih zadevah, zato pa toliko bolj o socialnih vidikih in socioloških temah.

Čeprav so nama že prej povedali, da se odpravljava v premožnejšo sosesko Sarrià-Sant Gervasi, pod griči in vrhom Tibidabo, je bilo presenečenje vseeno veliko. Ne toliko zaradi prve enote, knjižnice Clarà. Ta je vsekakor nekoliko "elitistično" naravna. Umeščena je v nekdanji ateje in kasneje muzej enega največjih katalonskih kiparjev Josepa Clare, katerega kipi krasijo majhen park pred knjižnico in notranjost. Hkrati je fokus  knjižnice opera. Barcelono bi namreč lahko poimenovali tudi "iberski Dunaj" (morda sta največji operni zvezdi sodobnosti Montserrat Caballé in José Carreras). Sredi 19. stoletja je bila namreč prvo špansko mesto z operno hišo, ki so jo zgradili bogatejši meščani; ti so kot nekakšni delničarji institucije v trajno last prejeli stalne lože. Odtlej sta mesto in četrt ohranila operno tradicijo, ki se danes kaže v delovanju različnih društev ljubiteljev opere (eno je nastanjeno tudi v bližini knjižnice). Poleg opernega kotička knjižnica hrani precejšen del knjižne dediščine patrona institucije.

 

 

15 minut oddaljena knjižnica Sant Gervasi - Joan Maragall pa naju je pustila odprtih ust. Ne samo, da gre za najnovejšo enoto barcelonske mreže, ki še ni praznovala prve obletnice, ampak za oblikovalsko dovršeno stavbo v popolnoma netipičnem in nama dotlej neznanem okolju. Gre namreč za "barcelonski Chelsea", četrt, kjer prebivajo najbolj premožni sloji, kar pomeni, da se je morala knjižnica socialni strukturi precej prilagoditi. Ne samo, da se to odraža v zbirki knjižnice, ampak tudi pri tekočih problemih in aktivnostih ter storitvah, ki jih izvajajo. Četrt ima bojda največjo gostoto šol v Evropi, kar se pozna tudi pri obisku knjižnice. Gostiteljica Angelina nama je povedala, da otroci v knjižnico prihajajo z varuškami. Predel se razlikuje tudi po političnem profilu, pa tudi španščina je tukaj v ospredju, saj ima podoben status kot nekdaj francoščina na evropskih dvorih. Zanimivo je tudi, da knjižnica nima težav s pridobivanjem sredstev, ki se preko davkov neposredno vračajo v četrt. Posledica vsega naštetega je, da njen fokus ni sociala, ampak predvsem kultura. Ker v četrti živi mnogo kreativnih ljudi in umetnikov, je tukaj domoznanska zbirka seveda večja kot drugod. Od piscev je tako del te zbirke samo patron knjižnice, Joan Maragall, največji katalonski poet, vsi drugi lokalni literati pa so umeščeni med ostalo leposlovje.

 

Popoldanski termin je pripadel zadnjemu sestanku v upravi Biblioteques de Barcelona, kjer smo z Assumpto in Merce naredili nekakšen rezime najine dvotedenske odiseje. Vesela sva, da so gostiteji zadovoljni z nama. Morda človek ob koncu takšne izkušnje občuti nekakšno praznino, vsekakor pa je eden od najizrazitejših občutkov zadovoljstvo nad opravljenim delom.

Hasta manana,

Katja, Klemen

El novè día

Počasi se z ljudmi, ki sva jih spoznala in so naju spremljali več dni, poslavljava. Danes je bilo na sporedu slovo z Esther in Montse, ki delata na Gerèncii de Serveis de Biblioteques barcelonske provincialne uprave. Čeprav smo se tudi med kosilom pogovarjali o knjižnicah in z njimi povezanimi vsebinami, pa je bilo dovolj časa tudi za čisto osebne vtise in pogovore. Katalonci in Katalonke so izjemno in vsestransko predani ljudje, ki se znajo  pohvaliti, ko je to upravičeno, zelo radi celovito odgovorijo na vprašanja, predvsem pa znajo abstrakcije dobro razložiti na primerih. Morda se vse to opazi tudi v njihovih  knjižnicah in knjižničnih storitvah. Po drugi strani pa so zelo pozorni do sočloveka, rekel bi celo, da so človeško topli, kar se pri nas izgublja.

Danes sta bili na sporedu dve občinski knjižnici, številki 21. in 22., odkar sva tu. Zjutraj smo se z Esther z vlakom odpeljali na sever, proti dvema mestoma. Terrassa je še danes industrijsko mesto, po velikosti nekje med Mariborom in Ljubljano (ima okoli 215.000 prebivalcev), Barbera pa je s približno 30.000 prebivalci paracenter in predvsem spalno naselje večjega mesta Sabadell.

 

Biblioteca Central de Terrassa je osrednja enota mreže 6 knjižnic, ki pokrivajo potrebe mesta. Gostiteljica je ob kavi in sendvičih izpostavila, da je leitmotiv knjižnice decentraliziran pogled na storitve. Vsaka od enot je močno vpeta okolje, kjer deluje, vsaka ima tudi svoj fokus oz. posebno zbirko/storitev, kljub temu pa deluje usklajeno in enotno. Osrednja enota usklajuje medoddelčno izposojo (gradivo si lahko izposodiš in vrneš kjerkoli v mestu), medknjižnično izposojo in izposojo na vsekatalonski ravni. Morda so (ponovno) najbolj inovativni na področju prostovoljstva: program Parella TIC združuje sodelovanje najstnika in starejšega uporabnika v par, ki izpopolnjuje svoje znanje na podpročju digitalne pismenosti. V tem primeru so vloge učitelja in učenca zamenjene, saj najstnik poučuje starejšega. Prav tako sva ponovno opazila, da je ena od posebnih zbirk namenjena gejem, lezbijkam, transseksualcem in biseksualcem, ena jazzu, pa tudi šport, kino in TV serije so v ospredju.

 

Tik pred hudo nevihto je bila naš naslednji cilj Biblioteca Esteve Paluzie. Če je bila prejšnja centralna enota v Terrassi stara več kot 20 let, pa je barberska knjižnica skoraj povsem nova. Gre za enoto, ki se veliko ukvarja z otroci in mladino. Poleg projektov, ki so sorodni našima Rastem s knjigo in Bralni znački, je morda najbolj zanimiv projekt Mikrobiblioteca. V bistvu gre za posebno zbirko (kratkih) kratkih zgodb, katerih princip najbolj ponazarjajo tiste, ki so jih napisali Julio Cortazar, Jaume Cabré, Federico García Lorca
in  Augusto Monterroso. Kratke zgodbe ustvarjajo tudi na posebnih krožkih kreativnega pisanja, pravila pa so enostavna: konec zgodbe mora biti odprt ali presenetiti, njena dolžina pa ne sme preseči ene strani. S kratkimi zgodbami je zvezana tudi maskota knjižnice - dinozaver, ki je obenem tudi naslov najbolj znane Monterossove kratke zgodbe.

 

Jutri naju čakata še dve knjižnici v prestižnejšem predelu Barcelone, popoldan pa zaključno srečanje pri direktorici Assumpti. Morda ostaneva kar tukaj; Katji so ponudili delovno mesto v statističnem uradu, mene pa so proglasili za mariborskega Juanjoja (pravi Juanjo je namreč glavni koordinator prireditev in aktivnosti v Biblioteques de Barcelona) :).

Hasta manana!

Katja, Klemen

Fem af de bedste ali kako spraviti vesolje v orehovo lupino

Ko človek opazuje ribe, ki plavajo ob koralnem grebenu, je presenečen nad vso pestro raznolikostjo, ki s plavutmi maha sem ter tja in vznemirja ustaljeni tok oceanskih tokov. A kako izmed vseh živopisnih rib izbrati 5 najlepših? Tako nekako se človek počuti, ko mu postavijo nalogo, naj izmed vsega videnega izbere 5 naj vtisov.

El vuitè día

Včerajšnji večer je prinesel skoraj neverjetno naključje. Ne samo, da sva bila priča res ekskluzivnemu dogodku - zaključku tedna poezije z branjem svetovno znanih pesnikov in pesnic v krasni notranjščini Palau de la Música - , ampak sva se v loži, čisto blizu protagonistov, znašla skupaj z najbolj znano Slovenko v Barceloni, prevajalko in pisateljico Simono Škrabec (v katalonščino je prevedla tako Borisa Pahorja kot pred kratkim Jančarja) ter novinarko Dnevnika Mojco Pišek. Svet je res majhen.

Dolgem ponedeljku je sledil dolgi torek, ki je prinesel prve ohladitve in dež. Ker smo se s tokratno spremljevalko Montse odpravili ven iz Barcelone, v okrožje El Maresme, sva morala biti na dogovorjenem mestu že pred deveto. Z avtom občinske službe smo se odpeljali v predel in obiskali tri knjižnice.

Najprej smo zavili v notranjost in obiskali enoto Biblioteca de Cabrils, kjer nas je poleg diretorice sprejel tudi starejši gospod, mentor nadvse uspešnega domoznanskega projekta. Med letoma 2007 in 2013 se je skupina osivelih občanov redno sestajala in obujala, soočala in dopolnjevala spomine iz zgodovine kraja. Rezultat večletnega dela, ki ga je knjižnica koordinirala, so tri publikacije. Gre za izbore pričevanj na različne teme (dediščinsko zanimive točke v vasi, stara ledinska imena in imena starih hiš, spomine o šoli, praznovanjih in tradicijah). Projekt je s prostovoljnim lektorskim delom podprla tudi profesionalna novinarka, odmev pa je doživel tako v lokalnem okolju (prejeta občinsko priznanje) kot na državnem nivoju.

Naslednja postaja je bila po cesti oddaljena le nekaj kilometrov, v obmorskem mestecu Vilassar del Mar. Knjižnica Ernest Lluch i Martín, posvečena katalonskemu političnemu vizionarju, katerega je v atentatu pred 15 leti ubila ETA, je res nekaj posebenega. Ne gre toliko za zgodbo, zgradbo ali zbirko, ampak za vrt, ki je del knjižnice. Zanj je dal pobudo lokalni hortikulturni navdušenec, danes pa za dehteče cvetlice in sladke jagode skrbita dva prostovoljca. Poleg tega, da večino aktivnosti izvajajo prav v tem čarobnem okolju, pa knjižnica prostovoljsko delo vzbodbuja tudi na drugih področjih. Nudijo različne jezikovne tečaje s tam živečimi tujci, izposojo na dom, glasno branje in različne delavnice.

Zadnja postaja dneva je bila knjižnica Antoni Comas v mestu Mataro s okoli 120.000 prebivalci. Gre za enoto, ki našla domovanje v stari klavnici. Če je bila nekoč zgradba na robu mesta, pa je danes na meji med predeli, kjer živi katalonsko prebivalstvo, in četrtmi, kjer so našli dom priseljenci. Prav zaradi te dvojnosti je usmeritev knjižnice zlasti socialna. Veliko delajo z najstniki, ki jim skušajo knjižnico približati kot kraj, kjer lahko lažje odkrijejo svoje različne interese. Zanimiv projekt je npr. "Sant Jordi in kriminal": gre za natečaj, kjer najstniki posnamejo kratek kriminalni video posnetek, ki se dogaja v knjižnici. Na podlagi zmagovalnega posnetka združenje lokalnih pisateljev napiše kriminalko. S tem dosežejo, da so najstniki del lokalne zgodbe, knjižnica pa ostaja glavno prizorišče dogajanja.

Ob koncu dneva nisva bila utrujena samo midva, ampak tudi Montse. Čestitala nama je, ker se kljub hudemu tempu, dobro drživa. Jutri pa spet na sever...


Katja, Klemen

El setè día

Nov teden in zgodba počasi dobiva rep in glavo. Morda je kriva ležerna nedelja, morda vedenje kaj pričakovati. Drobci se sestavljajo v poglavja, vtisi se kopičijo, preigravava misli, preverjava nastajajoče koncepte. Če sva torej dotlej predvsem srkala novo in primerjala, se mi zdi, da je napočil čas tehtanja. Ali lahko kaj od tega, kar sva videla, zaživi pri nas? Sprožilec "presajanja" je zagotovo današnji obisk Direcció General de Promoció i Cooperació Cultural, kjer naju je sprejela Carme, ki vodi poseben direktorat za promocijo in sodelovanje na področju kulture. Poudarila je, da se je potrebno zavedati ogromnega potenciala javne knjižnice na kulturnem področju (v Kataloniji je vanje včlanjenih 44% prebivalstva). Gre za institucijo, ki ima najbolj kapilarne vezi z okoljem, kar je osnova za mnoge skupne projekte z drugimi institucijami, hkrati pa je kanal, skozi katerega knjižnica sebi in drugim dokazuje svoje družbeno vrednost. Carme je prepričana, da je knjižnica stična točka med tremi ključnimi akterji na področju knjige - to so avtorji, založniki in knjigotržci.

 

 

Izmed več projektov, ki nama jih je razkrila, naj tukaj omeniva tri. Najprej je tukaj projekt 10 × 10, kar pomeni stalno in pretočno srečevanje deseterice knjižničarjev in deseterice založnikov, ki izmenjujejo stališča, izhodišča, mnenja in ideje. Rezultat tega je obojestranska storitvena korist ter poznavaje dela drugega in trendov. S tem povezan projekt je tudi prodaja knjig v določenih knjižnicah. Zadeva deluje na principu "prebrano-kupljeno", najbolj pa projekt živi v krajih, kjer ni knjigarn. Gre za to, da si uporabik knjigo najprej izposodi in jo, če mu je res všeč, lahko naroči v knjižnici, ta pa mu jo naslednji dan priskrbi od najbližjega knjigotržca. S finančnega vidika knjižnica ne profitira. O najbolj zanimivem projektu, ki povezuje knjižnice z lokalnimi vinarji, pa več ob prihodu domov :).

Druga postaja dneva so bili prostori Diputació de Barcelona, kjer sta nama na direktoratu za knjižnične storitve svoje poslanstvo razložili Montse in Marta. Podrobno smo obdelali organizijski vidik direktorata. Posebej so ponosni, da pri načrtovanju in svetovanju glede knjižnic stalno sodelujejo trije arhitekti, ki so specializirani za to področje. Ena od glavnih nalog je promocija branja, še posebej pa podpirajo te dejavnosti na bolj ruralnih območjih - cilj je namreč enaka kvaliteta storitev za vse prebivalce, ne glede na lokacijo. Veliko energije vlagajo tudi v evalvacijo storitev, zato vsaka 4 leta opravijo javno raziskavo/telefonsko anketo o zadovoljstvu uporabnikov. Med drugim direktorat zagotavlja enotno katalogizacijo in nabavo za celotno mrežo knjižnic.

Uradni del programa  sva zaključila v eni resnično najlepših enot doslej. Gre za knjižnico Esquerra de l'Eixample - Agustí Centelles, katere fokus je fotografija, pa tudi ime je dobila po lokalnem, a po svetu znanem fotografu. Mik knjižnice je postavitev, signalizacija ter oblikovalsko dovršeni kotički in celota. Direktor je upravičeno ponosen na svoj enoto, ki si zgradbo deli z vrtcem in kulturnim centrom, poseben čar pa imata tako dvorana za prireditve in prostor za razstave, kot vrt/igrišče za knjižnico.

Današnjega večera še ni konec, saj sva povabljena na večer branja poezije v Palau de la Música Catalana.

Hasta manana!

Katja, Klemen 

El sisè día

Mediteranska leženost je za barcelonske knjižničarje rezervirana samo za nedeljo. Dan sva preživela delovno, že pred deveto sva sedla na vlak in se odpeljala do mesteca Sant Cugat del Vallès. Na postaji smo se srečali z direktorico Assumpto in Ester iz oddelka provincialne službe, ki se ukvarja s knjižnicami, njihovo vpetostjo v okolje in jim pomaga pri načrtovanju in realizaciji ciljev ter storitev. Obe gospe sta se izkazali za čudoviti vodički, ki sta nama med vožnjo proti dvema enotama zunaj mesta izčrpno razložili še nerazjasnjene pojme, ob tem pa povedali še marsikaj izven konteksta knjižničarstva. Za leitmotiv dneva se tokrat niso izkazale knjižnice, ampak Monserrat. Vzpetino, ki od daleč izgleda kot narobe obrnjen list žage (kar se skriva tudi v imenu samem) in na kateri stoji najbolj znani katalonski samostan, smo opazovali z vseh strani, nazaj grede pa smo ga obvozili  in prepeljali reko Llobregat, drug ključno orientacijsko točko dneva.

 

Najprej smo prispeli v mestece Igualada, nekoč pomembno industrijsko mesto s tekstilnimi tovarnami, od katerih so danes ostala samo še skladišča in zapuščene hale, v nekaterih pa še vedno uspevajo usnjarski obrati. Duhovi preteklosti seveda ne bi imeli nobene zveze s knjižnicami, če osrednja knjižnica okrožja ne bila umeščena prav v eno od teh tekstilnih tovarn. Gre za klasično zgodbo uspešnega prestrukturiranja, ki pa na dediščino ni pozabilo tako z vidika videza kot v vsebinskem smislu. Čeprav je Biblioteca Central d'Igualada predvsem izrazito moderna in privlačna knjižnica z ravno pravšnjo količino detajlov nekdanje preteklosti, pa je njen fokus domoznanstvo. Tamkajšnja ekipa je res kreativna: eno največjih domoznanskih zbirk v regiji znajo zlasti s pridom uporabiti pri svojih aktivnostih in jo nadgrajevati. Eden od primerov je ta: že dalj časa namreč zbirajo pričevanja o najrazličnejših temah in perspektivah preteklosti, s čimer ohranjajo v spominu način življenja skupnosti (recepte, igre, kako so se nekoč zaljubljali,...). Ko že misliš, da je najboljše mimo, pa na stojalu "priporočamo" najdeš še svež prevod Jančarjevega Severnega sija v katalonščini. Svet je mali.

 

Tudi druga postaja dneva, Biblioteca Municipal L'Ateneu d'Esparreguera, domuje v stari stavbi kulturnega doma, od katerega je ostalo pročelje in velikanski lestenec, ki kraljuje nad čitalnico. Knjižnica je popolnoma nova, stara dobro leto. Če se v takšnih stavbah po navadi vzpenjamo, je tukaj zgodba obratna: knjižnica sega namreč dve nadstropji v globino, kljub temu pa si bralci ne kvarijo oči z umetno svetlobo. Svetlobne jaške so hkrati izkoristili za prijetne terase, na katerih ob lepem vremu potekajo vsakršne aktivnosti, so pa to tudi zatočišča za miru željne bralce. Dokaz podpore okolje in tesne prepletenosti z njim je kip ženske, ki ga je knjižnici podaril lokalni frizer. Še en način, kako knjige predstaviti na originalen način, z malo denarja in veliko domišlije, je več 40 razstav, ki so jih knjižnčarji pripravili v sodelovanju z institucijami, trgovci, društvi in zaintersiranimi posamezniki. Svojevrsten način praznovanja prvega rojstnega dne knjižnice pa si oglejte sami: https://www.youtube.com/watch?v=j5j6dfWgg1M 

 

 

Jutri je nedelja, torej dan za razmislek in počitek.

Katja, Klemen

Splošna in šolska knjižnica Ørestad

SŠ, OŠ in knjižnica

Po lepem sprejemu gostiteljice Kate Holm-Fjelster v knjižnic Avedore smo se z vlakom odpravili v okrožje Ørestad do še ene izmed novejših Kopenhagenskih knjižnic. Istoimenska knjižnica Ørestad je javna in hkrati šolska knjižnica in je edina kulturna ustanova v dokaj novem okrožju. Odprta je bila v maju 2012, zaseda pa prostore v pritličju in prvem nadstropju tamkajšnje osnovne šole. Poleg te je v bližini, beri čez cesto, velika srednja šola s približno 1200 dijaki. Posebnost knjižnice je, da hkrati opravlja obe vlogi. Učenci do nje dostopajo kar iz višjega nadstropja preko notranjega vhoda. Vsi, ki obiskujejo tamkajšnji šoli, so avtomatsko zavedeni v bazi podatkov knjižnice, kar pomeni, da ima knjižnica tako okoli 2000 "avtomatskih" članov. Tu bi lahko rekli, da je javna knjižnica v prednosti, zaradi pogodb, ki opredeljujejo njene posebne naloge kot šolske knjižnice, pa je včasih omejena.

El cinquè dia

 

Poznate biblijsko zgodbo, kako je zlodej skušal Kristusa? Na gori mu je ponujal vse pod sabo, rekoč: "Dam ti...." Nekako tako se v popačeni latinščini sliši njegova ponudba tibi dabo, v resnici pa gre za najvišji vrh nad Barcelono, imenovan Tibidado. Nanj sva se povzpela po priporočilu enega od gostiteljev - in zaradi bližine enote Vallcarca i els Penitents-M. Antonieta Cot, kjer sva se skupaj s knjižničarko posvetila B.B. Kingu, bluesovski legendi, ki je pravkar preminil. Fokus knjižnice sta namreč prav blues in jazz. Razlog temu je direktoričina ljubezen do tovrstne glasbe, pa tudi tradicija svetovno znanega barcelonskega jazz festivala. Poleg zbirke, je knjižnica na to temo zelo dejavna tudi v širši regiji in onstran meja dežele - celo v Franciji.

Pravzaprav je bil Tibidabo zaključno poglavje dneva. Ponovno sva začela v upravi, kjer nama je gospa Anna Porta opisala komunikacijski proces z uporabniki in mediji. Svoje delo nama je ponazorila s sedmimi bloki: promocijo rednih aktivnosti v knjižnici (baza naslovnikov e-novic presega število 300.000!), segmentom pritožb/vprašanj/pohval, ki so, zanimivo, zbrane in koordinirane s strani mestnih oblasti, nato nama je razložila principe ugodnosti, ki jih prinaša knjižnična kartica (popusti v kultrurni ponudbi mesta), ter sodelovanja in promocije preko medijev (časopisov, radia, televizije). Sledila je razlaga, kako funkcionira celostna korporativna podoba (ta je izjemno natančno določena, kar je zbrano v posebnem priročniku) in kako knjižnica sama zasluži manjkajoča sredstva (s prodajo skodelic, vrečk,...). Precej energije vlagajo v pridobivanje sponzorskega/donatorskega denarja (zanimivo je, da so uspešna podjetja zelo zainteresirana za vlaganje v kulturni sektor). Kot zadnje, a nepogrešiljive, je Ana omenila administrativne naloge.

Mene je tokrat "dotolkel" sestanek s statistikom Jordijem - zanimivo pa Katja kar vzcvetela. Kar nekaj časa smo se pogovarjali o zbiranju in obdelavi podatkov. Poleg splošnih, tudi nam znanih statistik, naju je najbolj presenetila raznolikost, večsmerna prepletenost in množica poročil, ki jih tukaj pripravljajo mesečno, tromesečno in letno, tako za lastne, interne potrebe, kot tudi za potrebe različnih zunanjih akterjev (podatki namreč krožijo in se dopolnjujejo znotraj več institucij).

Jordi (in posledično Katja) je bil tako vnet, da sva prvič zamudila na naslednji sestanek v enoto Jaume Fuster. Gre za veliko, okrožno knjižnico, katere arhitekt je bil nagrajen s pomembno nagrado FAD. Njen duh prepeva vseživljenjsko izobraževanje uporabnikov. Premorejo zelo dodelan program, ki spremlja uporabnike od starosti 3 let do konca srednje šole, potem pa se njihovo pridobljeno znanje nadgrajuje preko tečajev in promocije branja. Zanimivo je, kako so se lotili učenja jezikov: gre za projekt izmenjave, ko dva drugače govoreča uporabnika, ob predhodni lekciji iz katalonščine/španščine, drug drugega učita svoj jezik.

To je za danes to. Mudi se spat, saj imava jutri že zgodaj zjutraj v načrtu ogled knjižnic izven Barcelone. Tokrat bo najina spremljevalka sama direktorica Assumpta!

Trabajamos también en sábado!

Katja, Klemen