Da ne bom predolga, bi
se od nostalgije premaknila v sfero posredovanja mojih vtisov, ki se sicer šele
postopoma vežejo v miselno celoto, ta pa bo verjetno dokončno dozorela šele čez
nekaj bolj konkretnih dni/mesecev…
- Top 5 vtisov po Tanjinem mnenju :)
S Ksenijo sva sicer
prav vsak dan, ko se je najin delovni-mobilni urnik za tekoči dan končal,
razmišljali o vsem, kar sva videli in doživeli, predvsem pa o tem, kar sva ob
tem občutili. Neskončno mi je bilo všeč, da so v Gradski knjižnici Zadar vedno tako nasmejani, dobrovoljni, zares
pozitivno naravnani – vem, da je to videti tudi v slovenskih knjižnicah, ampak
ti nasmeški in dobra energija, ki so jo delili z nama, je bila zares nalezljiva
ter super odskočna deska za tamkajšnje in tudi bodoče delovanje oz.
ustvarjanje.
Kar me je v Zadru zares
presenetilo (že prvi dan) in sem se nato temu zares čudila še vse naslednje dni:
ogromno število prostovoljcev, ki pomagajo v knjižnici oz. pri projektih,
vezane na knjižnico (od pospravljanja gradiva, vodenja knjižnih klubov,
sodelovanja pri projektu How yes no,
kjer študenti in upokojenci nudijo oz. opravljajo brezplačne inštrukcije vsem
tistim, ki potrebujejo takšno pomoč, itd.). Zares jim zavidam, da so tovrstno kolektivno
miselnost o nesebičnem podajanju veščin tistim, ki tega (še) niso osvojili,
uspeli tako zelo uspešno razviti prav v Zadru; verjetno je vsem jasno, da gre
za proces, ki traja kar nekaj časa, saj se namreč miselnost ljudi zagotovo ne
spreminja iz danes na jutri) – najinim gostiteljem je to uspelo. Še več:
njihovo trud in delo je sedaj kriterij, po katerem se zgledujejo tudi druge
institucije širom celotnega hrvaškega ozemlja (lep primer širjenja glasu o
primeru dobrih praks je tudi primer radijske voditeljice, ki jih je obiskala
drugi dan najine »mobilosti«, ki je bila iskreno navdušena nad uspešnostjo,
prepoznavnostjo in priljubljenostjo projekta, ter o tem želela na podlagi
posnetih intervjujev z izbranimi posamezniki spregovoriti tudi na nacionalnem
radiu).
V zadarski, sicer tudi
osrednjeobmočni knjižnici, imajo organiziranih kar nekaj knjižnih klubov: za
odrasle, za osnovnošolce, pa tudi za srednješolce (v hrvaškem in angleškem
jeziku). Glede na to, da v slovenskih knjižnicah večkrat potarnamo, da
kategorija vpisanih članov med »tinejdžerji« upada oz. vsaj ni v takšnem
porastu kot bi si želeli, se mi zdi ustanovitev knjižnega kluba za prav to
kategorijo uporabnikov več kot super ideja. Verjamem, da nekatere knjižnice
verjetno že izvajajo takšne dejavnosti, v manjših pa zna to pogostokrat biti
problem, saj zaposleni opravljajo skoraj vsa dela, zato se velikokrat ustavi že
pri vprašanju kdo in kdaj bi izvajal še kak dodaten projekt. Pravijo, da kjer
je volja, tam je pot in pot vedno je.
V mislih mi bo še dolgo
odzvanjalo tudi uspešno sodelovanje zadarske splošne knjižnice in drugih
organizacij. Uspešno namreč sodelujejo z lastnikom gostinskega lokala, ki ga
oddajajo v najem – prijazno osebje je tud spet ključni element novega primera
dobre prakse. Zadovoljni gostje, ki posedajo v osrednjem knjižničnem dvorišču,
mimogrede si izposodijo še knjižno gradivo, nato pa zunaj igrajo šah ali pa plezajo
naokrog, medtem ko mame z enim očesom spremljajo gibanje svojih otrok, z drugim
pa uživajo ob pitju kave na svežem zraku na lep sončen dan. Seveda se radi
družimo vsi, zato je ob menjavi dopoldanske in popoldanske izmene za eno
(največjih) miz videti tudi del kolektiva knjižnice, ki tako izkoristi še tiste
»proste« trenutke malice za skupno (neformalno) druženje. Prav tako ne morem mimo Ameriškega
kotička, skupnega projekta knjižnice in ameriške ambasade, ki s skupnimi
močmi uspešno premagujeta razdalje s kreativnim sodelovanjem ter raziskovanjem
obeh kultur. Kako? Tako: pomagajmo kupiti iPede, nato pa jih pokažimo svojim
uporabnikom (teorija in praksa gresta še vedno skupaj z roko v roki),
organizirajmo delavnice Photoshopa, razširimo knjižnično zbirko z ameriškimi
knjigami, vedno kaj novega, nove ideje, ki bogatijo knjižnico, predvsem pa
ljudi. Saj zato smo tu, zaradi ljudi.
Morda se sliši še tako
»pocukrano«, ne morem mimo dejavnika, ki je skozi celotno obdobje mobilnost
vplival name bolj, kot sem sama pred obiskom Zadra pričakovala: novi stiki,
nova poznanstva, nova prijateljstva. Novi ljudje, nove zgodbe, nove izkušnje. Zares
sem spoznala mnogo ljudi, ki bi jih z veseljem gostila tudi v domačem kraju,
zatorej upam, da se bo malce bolj neformalna oblika mobilnost nadaljevala tudi
v bližnji prihodnosti – le zakaj ne?
- Top 5 morebitnih posvojenosti po Tanjinem mnenju :)
Četudi se večkrat zdi,
da je doma najboljše in najlepše – lahko je, ampak z mobilnostjo se da videti
tudi druge (dobre) prakse, možnosti izboljšav, ki so
predstavljajo gonilno silo napredka. Knjižnica kot »živ organizem« diha, če z
njo dihajo tudi zaposleni. Motivirani zaposleni, ki uživajo v svojem delu. To
se potem odraža tako na zaposlenih kot obiskovalcih – tu smo namreč drug zaradi
drugega.
Zares bi si želela, da
bi projekt prostovoljstva zaživel tudi v slovenskem prostoru. Ne zato, da bi nekdo
drug namesto nas knjižničarjev opravljal določene naloge, ampak da bi pokazali,
da lahko le s sodelovanjem rušimo miselne zidove; institucije, ki bi nudile
prostor in vabile v svoje prostore tudi tiste, ki so še danes mnenja, da v
knjižnici ne najdejo »nič zase«, kot tudi prostovoljci, ki bi se lahko
obogatili s številnimi neformalnimi znanji in z dobrim občutkom posredovanja
pomoči sočloveku in širši družbi. V tej »igri« ni poražencev, obstajajo zgolj
zmagovalci.
Klub za »tinejdžerje«
je prav tako ideja, ki bi jo »posvojila«, saj lahko (sodeč na podlagi pridobljene
izkušnje v Zadru) na poseben način združi knjigo in mlade bralce, in sicer na
bolj formalen ali neformalen način (npr. snemanje filma v knjižnici). Možnosti
skupnih soustvarjanj je veliko, pomembno se mi zdi predvsem to, da se zna knjižnica
hitro odzivati na potrebe svojih uporabnikov in zadarska knjižica je lep primer
kako vse se to realizira tudi praksi, ne samo v teoriji.
Knjižnica je torej
prostor, namenjen vsem ljudem in da bi zadovoljila njihove potrebe, se mora znat
prilagajat potrebam okolja, pri čemer ne sme in ne more zaobiti povezovanja z
drugimi institucijami. Seveda to ni nova ideja, morda zgolj ponovni razmislek o
tem, kaj lahko s skupnimi močmi in z uspešnim povezovanjem dosežemo.
Človeški faktor je
tisti, ki je odločilen. Zagotovo eno večjih spoznanj, ki me je presenetilo
tekom obdobja mobilnosti na Hrvaškem in ki ga bom še dolgo nosila v spominu.
Toliko različnih ljudi, ki te s svojimi besedami in delovanjem bogatijo, ti
širijo obzorja in ti še dneve po vrnitvi spremljajo v procesu razmišljanja,
mnogokrat med povsem rutinskim delovanjem. Zares bi si želela, da se ti stiki ohranijo
za prihajajoča srečanja in izmenjave izkušenj (tako formalnih kot neformalnih).
V mislih imam mednarodno kot tudi slovensko ekipo, z »mojo« Ksenijo na čelu! Pa
saj zmoremo, kajne? ;)
Tanja
Ni komentarjev:
Objavite komentar