Zadar - 10. dan ali Talijani brez i in knjižnica brez sten

Ni mi jasno, zakaj Hrvati Italiji pravijo Italija, jeziku pa talijanski? Kje se zgubi tisti začetni »i«? To še moram dognati, dokler sem še v Zadru. Verjetno obstaja kakšna pametna razlaga in jaz bi jo rada slišala. Torej, italijanska skupnost v Zadru se imenuje Talijanska zajedinca in danes je napočil dan njenega obiska. Mestna knjižnica Izola uspešno sodeluje z Italijansko samoupravno narodno skupnostjo iz Izole in ko sem jim omenila, da potujem v Zadar na Mobilnost evropskih knjižničarjev, sem gospoda Silvana Saua, dolgoletnega predsednika izolske italijanske skupnosti prosila, če bi mi lahko ob tej priliki pripravil nekaj knjig iz njihove bogate knjižne produkcije. Ni mi pripravil nekaj knjig, temveč ogromno knjig, ki sva jih danes ponosno odnesli na zadarsku Talijansku zajednicu. Ta je bila po drugi svetovni vojni zdesetkana, vendar je po osamosvojitvi Hrvaške ponovno zaživela in zdaj združuje plus minus petsto članov. Skupnost skrbi za ohranjanje italijanske kulture in jezika, organizira tečaje italijanščine za otroke in odrasle, ter različne delavnice, ki niso namenjene zgolj pripadnikom italijanske skupnosti, temveč so odprte vsem, ki jih zanima italijanska kultura, jezik in civilizacija. Skupnost Italijanov v Zadru ima tudi svojo knjižnico z več kot 4000 enotami, od danes naprej pa je zagotovo bogatejša še za okoli sto naslovov.

Nedaleč stran od Talijanske zajednice se nahaja Arheološki muzej. Bajduej v centru Zadra, na poluotoku, so vse znamenitosti in muzeji na kupu, kar je zelo user-friendly. Muzej v treh nadstropjih hrani in na ogled postavlja več kot sto tisoč različnih arheoloških predmetov vse od paleolitika pa do 12. stoletja našega štetja. Zlasti bogata je zbirka iz obdobja rimske antike, najbolj pa naju je navdušila zbirka nakita iz različnih obdobij. Tako kot je danes moda pestra, raznolika in se hitro menja, tako je bilo očitno tudi nekdaj in prav v zadarskem arheološkem muzeju lahko obiskovalec spremlja in ocenjuje različne modne smernice od prazgodovine do srednjega veka. 

Po ogledu muzeja sva si privoščili 15 minut posedanja ob kavi v lokalu ob cerkvi svetega Donata, ter nato odhiteli v »našo« knjižnico, kjer sva danes študentom knjižničarstva predstavili organiziranost, poslanstvo in vizijo slovenskih splošnih knjižnic, ter jih seznanili z delom v sevniški in izolski knjižnici. Študentje, vemo, so nafilani s teorijo, tako da so jim bili primeri iz naše prakse dokaj zanimivi in če bodo katerega od njih kdaj uporabili v praksi, ali vsaj pomislili nanj, bo to že velik korak za človeštvo. Študentje v knjižnico prihajajo v okviru izbirnega predmeta »Delo z mladimi uporabniki knjižnice«, z njimi pa se v knjižnici potrpežljivo ukvarja kolegica knjižničarka Dajana Brunac. Danes jim je v uvodu pojasnila projekt Svaštarnice oziroma Kako tinejdžeri svaštare u gradskoj knjižnici. Projekt poteka od leta 2000 in je najstarejši med vsemi projekti v knjižnici. V projektu so mladi uporabniki knjižnice vodje projektov, knjižničarji jim zgolj nudijo back-up. Projekt je zasnovan kot live-show z odprtim mikrofonom, v njem pa mladi uporabniki knjižnice predstavljajo svoje glasbene, plesne in gledališke točke, vse možne hobije, organizirajo razstave in modne revije, skratka delajo svašta.

Iz področja »vsega možnega« sva prešli na področje konkretnega, to je delo v matični službi, ki nama ga je predstavila kolegica Nada, sicer tudi najina mentorica mobilnosti. Hrvaški sistem organiziranosti knjižnic oz. knjižničnega sistema je namreč razdeljen na več geografskih področij, in sicer je zadarska »županija« oz. pokrajina (ena izmed 20 županij oz. pokrajin na hrvaških tleh) organizirana kot mreža 11-ih t.i. gradskih (po naši terminologiji splošnih) knjižnic, med njimi ima samo eno »županijsko« (po naši terminologiji osrednjeobmočno) knjižnico, 4 mestne knjižnice (knjižnica v Benkovacu, Biogradu na Moru, Pagu in Obrovacu) ter 6 občinskih knjižnic (Sali, Kali, Gračac, Novigrad, Ražanac in Kolan). Mestna knjižnica Zadar je torej »županijska« oz. osrednjeobmočna knjižnica, ki je po Pravilniku o matični dejavnosti zadolžena za izvedbo oz. uresničevanje nalog območnosti za splošne in tudi šolske knjižnice v zadarski županiji oz. pokrajini, čigar ustanovitelj je mestna občina Zadar. Da bi zadostili zapisanim pogojem v že omenjenem pravilniku, je najina gostiteljska knjižnica organizirala tudi delovanje (po besedah kolegice Nade) t.i. knjižnico brez zidov – v ta segment sta vključena oba bibliobusa (oba sva s Ksenijo sva ju obiskali že prejšnji teden) s 34 postajališči, kot pa sva tudi že omenili prejšnji teden, je mestna knjižnica tudi organizirala 4 izposojevališča na različnih koncih mesta Zadar. Gospa Nada nama je tudi zaupala, da jim je podjetje Jadrolinija priskočilo na pomoč, ter jim ponudilo popust pri nakupu trajektnih kart za bibliobus, ki se vozi po številnih bližnjih otokih, medtem ko so na otoku Silba ta problem rešili tako, da so organizirali premično zbirko (»book-crossing«), ki jo vodi ena izmed prostovoljk (poleti je večinoma odprta pozno popoldne, pozimi pa predvsem čez dan). Ker je obiskovanje knjižnice na Silbi prav lepo zaživelo, skušajo v Zadru vsake toliko zamenjati gradivo njihove zbirke z gradivom na ostalih otokih pod okriljem zadarske (osrednjeobmočne) knjižnice, prav tako pa imajo na omenjenem otoku tudi del t.i. lastnega fonda (gradivo, ki ga v knjižnici pustijo turisti). Vsi ljubitelji jadrnic in drugih morskih plovil, vabljeni na Silbo – in ne pozabite z nami deliti svojih vtisov. :) 

Tako je minil še deseti, že okrogli »mobilni« dan. S Ksenijo težko verjameva, da se najina mobilnosti izteka h koncu, sva pa zato še bolj odločeni, da maksimalno izkoristiva še preostanek zadnjih treh mobilnih dni v nikoli dolgočasnem mestu Zadar. Se beremo zopet jutri. :)

Tanja & Ksenija