Pred več kot 10
leti, ko sem še učila v srednji šoli, sem imela kolega, ki je poučeval
zgodovino in je bil slep. Bil je sposoben samostojnega življenja, vtem ko je
imel za kakšen kompleksnejši podvig tipo
iti nekam, kjer še ni bil, na voljo tudi spremljevalca. Takrat se sploh nisem
preveč ukvarjala z mislijo, kako oziroma iz česa se je ta tip sploh učil? Vse
od takrat pa do danes, ko sem na oddelku za slepe in slabovidne ter druge
invalidne osebe v Znanstveni knjižnici Zadar spoznala Denisa Rudića,
knjižničarja in psihologa, ki je slep, nisem več srečala slepega človeka. Tudi
knjižnice za slepe in slabovidne nisem nikdar v življenju obiskala, sem pa lani
v Delu prebrala spodbudno novico, da se je prav ta knjižnica preselila v
boljše, večje prostore, kjer lahko nudi varno, udobno in ustrezno središče za
druženje, izobraževanje in kulturna doživetja tudi osebam, ki ne vidijo, ali
vidijo slabo, ali imajo motnje v branju. In to je, priznam, bolj ali manj vse,
kar sem do sedaj vedela o organiziranosti knjižničarstva za slepe in
slabovidne.
V pritličju stavbe,
kjer domuje Znanstvena knjižnica Zadar se torej nahaja oddelek za slepe,
slabovidne, gibalno ovirane ter osebe z motnjo branja. Oddelek tem osebam zagotavlja
enake možnosti dostopa do branja. Slabovidnim je na voljo elektronska lupa,
slepi pa imajo na voljo računalnik s čitalcem zaslona. Oddelek je opremljen s
sodobnim snemalnim studiem, čitalnico, produkcijsko sobo in pisarniškimi
prostori. Na oddelku sta zaposlena dva knjižničarja, in sicer Norma Miočić, ki
je včeraj na tiskovki predstavila evropski projekt »Talking books - zvočne
knjige - izboljšanje knjižničnih storitev za slepe in slabovidne«, ter Denis
Rudić, ki sem ga omenila že zgoraj in ki iz prve roke ve, kaj slepi ali
slabovidni ljudje želijo in/ali potrebujejo. Denis torej slepe Zadranine uči računalništva, skupaj z Normo pa skrbita še za
digitalizacijo gradiv, snemanje avdio gradiv, prečiščevanje zvoka in drugo
delo, ki je vezano na nastanek zvočne knjige. Postopek slednjega sva si
podrobno ogledali in meni osebno se zdijo zvočne knjige krasna zadeva tudi
zame, ki vidim. Komot si predstavljam, kako se vozim na relaciji Izola – nekam
– Izola (vsaj 1 uro) in namesto kakšnega glupega komercialnega radia, ali vedno
iste cedejke, poslušam zvočno knjigo. Na primer Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Zvočna knjiga s tem
naslovom je namreč na Hrvaškem že na voljo. Danes sem se tudi odločila (ne gre
zgolj za odločitev, ampak tudi za srčno željo), da bom ob vrnitvi v domovino, v
roku treh mesecev, obiskala knjižnico za slepe in slabovidne ter jim
predstavila zadarsko izkušnjo.
Poleg oddelka za
slepe in slabovidne ter druge invalidne osebe ali osebe z motnjami branja, Znansvena knjižnica Zadar hrani izjemno
bogate in neprecenljive zbirke pergamentov, inkunabul, rokopisov, raritet,
zemljevidov in atlasov, muzikološko zbirko, zbirko magistrskih in doktorskih
disertacij. Te zbirke sva si s Tanjo danes ogledali, po knjižnici sta naju
vodili kolegici Marijana Senkić-Klapan in Jadranka Delaš.
Zadar je že stoletja
pomembno politično in kulturno središče Dalmacije in ta knjižnica predstavlja
odsev dalmatinske kulture in civilizacije nasploh. Take vrste knjižnice v
Sloveniji nimamo, to je kot en miks med visokošolsko, specialno in narodno
knjižnico, na Hrvaškem je takih knjižnic devet. Konkretno Znanstvena knjižnica Zadar je bila ustanovljena leta 1855, delovati
pa je začela leta 1857 kot Biblioteca Comunale Paravia, in sicer po prvem
darovalcu in ustanovitelju Pietru Alessandru Paraviji, ki je knjižnici daroval
svojo zbirko neprecenljive vrednosti – v prvem letu obratovanja je knjižnica obsegala
18 tisoč enot in to gradivo je še danes dostopno, s Tanjo sva si ga ogledali na
lastne oči. Vse do konca druge svetovne vojne se je fond bogatil z nakupom
gradiva iz sredstev zadarske občine, dasiravno se je knjižnična zbirka vseskozi
krepila z darovi pomembnejših zadarskih družin, kot so Bianchi, Bernardi,
Vuleta, Strmić, Ponte, Sanfermo, Artale, Tommaseo, Maddalena, Nagy,
Ferrari-Cupilli, Battara, Negovetić, Pappafava... Po drugi svetovni vojni je
knjižnica dobila naziv Narodna knjižnica, leta 1949 še pravico do obveznega
izvoda. Fond se vseskozi, še danes, bogati tudi z nakupom, zamenjavo in darovi.
Knjižnica se je v današnje prostore preselila leta 1972, leta 1992 je
spremenila naziv v Znanstvena knjižnica, leta 1995 je knjižnica prejela posebno
priznanje Občine Zadar za »opazne uspehe na področju znanosti in kulture«. Fond
Znanstvene knjižnice Zadar je od leta 2000 prepoznaven in razviden v vzajemnem
katalogu, poleg tega on-line kataloga pa lahko uporabniki knjižnice, ne boste
verjeli, uporabljajo še vedno aktualen listkovni abecedno-imenski, stvarni ali
UDK katalog. Vse od leta 1994 knjižnica organizira letno razstavo o
»založništvu na zadarskem področju«, na katero so zelo ponosni, saj priprava
razstave zahteva veliko angažmaja.
Znanstvena knjižnica
Zadar gradi tudi svojo digitalno zbirko – DIKAZ. Gre za digitalni repozitorij,
v katerem je v digitalni obliki zbrano vso gradivo, ki obravnava Zadar in
okolico. Dela iz te zbirke so pomembna zlasti za preučevanje lokalne zgodovine,
književnosti in kulture. Na spletni strani knjižnice so tako dostopna izbrana
gradiva in knjižničnega fonda, in sicer zbirke pergamentov, inkunabul,
rokopisov, raritet, zemljevidov in atlasov, muzikološko in grafične zbirke ter
publikacije Znanstvene knjižnice Zadar. Projekt digitalizacije se je pričel
leta 2010 v sklopu projekta Hrvaška kulturna dediščina s podporo hrvaškega
ministrstva za kulturo in lastnimi sredstvi.
Ksenija
Iz Znanstvene
knjižnice oziroma iz centra mesta, ali Poluotoka,
kot mu pravijo domačini, sva nato preko mosta odhiteli, vse do najine že poznane postojanke, gradske knjižnice, kjer so naju v multimedijski dvorani oziroma v
prireditvenem prostoru že čakali najini kolegi knjižničarji; napočil je namreč
čas za najino predstavitev slovenskih splošnih (po njihovi terminologiji
narodnih) knjižnic. Najina javna predstavitev se je pričela s kratkim uvodnim
delom o mrežnem povezanosti slovenskih splošnih knjižnic, njihovem delovanju in
osnovnih značilnostih, nato pa sva s Ksenijo zaporedoma predstavili vsaka svojo
knjižnico oz. delovanje le-te, s poudarkom na predstavitvi vseh tistih
projektov, ki so specifične za najini knjižnici oz. predstavljajo hkrati tudi
primere dobrih praks. Kolegi iz zadarske knjižnice so naju med samo
predstavitvijo pogosto prekinili s svojimi dodatnimi vprašanji, kar naju prav
zares ni motilo; še več, bilo nama je izredno všeč, saj sva tako dobili
občutek, da z zanimanjem spremljajo najino skupno predstavitveno delo in
posledično tudi razmišljajo o tem, kaj bi iz predstavljenega lahko bilo
uporabno za njihovo knjižnico in njihovo okolje. Predstavitev je nepričakovano trajala skoraj
dobro uro in pol, končala pa z aplavzom in izmenjavo mnenj o projektih, ki se
uspešno uveljavljajo tako v slovenskih, kot tudi v hrvaških knjižnicah. Na
koncu sva s Ksenijo kolege iz Zadra tudi povabili, da se nam v bližnji
prihodnosti pridružijo v najinih knjižnicah ter se tako tudi sami »v živo«
prepričajo, kako v Sevnici in Izoli potekajo danes predstavljene knjižnične
dejavnosti.
Pozno popoldne, ko
se je sonce že poslavljalo, sva se s Ksenijo ponovno odpravili na Poluotok oziroma v mesto, saj sva se na
podlagi povsem naključnega snidenja v knjižnici, v najinem prvem »mobilnem«
tednu dogovorili, da se danes srečava z gospo Darjo Jusup, predsednico
Slovenskega kulturnega društva Lipa v Zadru. Gospa Darja, rojena na Koroškem,
ki že več desetletij prebiva v najinem gostujočem mestu, je s seboj pripeljala
še eno gospo, prav tako rojeno Slovenko, gospo Katarino, s katero smo ob
skodelici velikega macchiata lovile zadnje sončne žarke, ob tem pa kramljale o
njihovem delovanju in pomembnosti druženja slovenske manjšine v zadarski
pokrajini (tu namreč prebiva kar okoli 200-300 Slovencev). Društvo,
ustanovljeno leta 2004, vsako leto organizira številne projekte (likovne
kolonije, slikarske razstave, mesečna druženje v slovenskem jeziku, strokovna
predavanja, glasbeni večeri, ipd.), deluje na prostovoljni bazi, kar pomeni, da
so njihovi dogodki osnovani na brezplačnih obiskih oz. gostovanjih, mestna
knjižnica pa jim prav brezplačno odstopi svoje knjižnične prostore
(najpogosteje svojo multimedijsko dvorano). Gospe sta nama na hitro predstavili
vse pretekle dogodke, podkrepljene s posnetimi fotografijami, ki pričajo o
bogatem in kulturnem delovanju slovenske manjšine na zadarskem področju. Ob
koncu snidenja sva jima s Ksenijo zaželeli še veliko uspehov in prijetnih
trenutkov v njihovih prihodnjih druženjih, z željo, da se prav vse še kdaj
srečamo.
V prijetni družbi in
ob klepetu v domačem, slovenskem jeziku, je tako minil še en
kulturno-knjižničarsko obarva »mobilni« dan. Jutri naju čaka malce bolj
arheološko obarvana sreda, a to je že druga zgodba, nov zapis v vse bolj bogatem
»čezplankarskem« blogu.
Tanja
Branje vajinih zapisov je res užitek. Ko sem gledala program obiska, si sploh nisem predstavljala kako bogate vsebine so za suhoparnimi naslovi.
OdgovoriIzbriši