Nabava, obdelava, Ameriški kotiček, Zbirka Delmata in pomladno drevo

Nobena knjižnica ne more brez nabave in obdelave gradiva. Niti zadarska, ki svojo knjižnično zbirko gradi z nakupom oziroma s sredstvi, ki jih knjižnici namenita občina in ministrstvo za kulturo, določen delež nabave se izvaja z lastnimi sredstvi, v porastu so darovi. Občasno knjižnica odpisane knjige, ali knjige, ki jih dobi v dar in jih knjižnica ne uvrsti v zbirko, prodaja za simboličnih 5 ali 10 kun, s čimer sicer ne obogatijo, se pa zavedajo, da je tudi nekaj malega bolje ali več kot nič. Sistema javnih naročil ne poznajo in si ga ne želijo.

Oddelek za nabavo in obdelavo v Gradski knjižnici Zadar skrbi za nakup in obdelavo gradiva za osrednjo knjižnico, za vse 4 enote – Ploče, Bili Brig, Crno in Arabnasi, ter za oba bibliobusa. Vesna, ki v zadraski gradski knjižnici vodi oddelek za nabavo in obdelavo, je dejala, da z redno in kakovostno nabavo, ter strokovno obdelavo želijo zadovoljiti kulturne, informacijske in zabavne potrebe uporabnikov.

Na Hrvaškem vzajemni katalog Cobiss, kot ga poznamo v Sloveniji, ne obstaja. Obstaja sicer on line katalog CROlist, v katerega je vključenih »le« 38 hrvaških knjižnic, vse od splošnih, visokošolskih, do znanstvenih. Projekt, da bi katalogizacija postala vzajemna in enotna po vsej državi, se je izrodil koncem prvega desetletja v novem tisočletju in po Vesninih besedah nič ne kaže, da bi kmalu zaživel.

Zelo dobro pa v Gradski knjižnici Zadar, že od leta 2005, živi in deluje Američki kutak/Ameriški kotiček, to je informacijsko-kulturna točka, ki uporabnikom knjižnice in drugim zainteresiranim zagotavlja informacije, literaturo in ostalo gradivo, ki je vezano na ameriško kulturo. Poudarek je na angleškem jeziku in književnosti, glasbi, zgodovini, izobraževanju, ter na aktualnih dogodkih iz družbenega in političnega življenja. Ameriški kotiček organizira dogodke, kot so literarna srečanja v angleškem jeziku, razstave in koncerte, snidenja z native-speakerji in druge dogodke, s katerimi bogatijo omiko ljubiteljev ameriške kulture in družbe. Štirje taki kotički so na Hrvaškem, njihov ustanovitelj je veleposlaništvo Združenih držav Amerike (ZDA); vsaka ustanova gostiteljica ameriškega kotička z veleposlaništvom podpiše pogodbo o sodelovanju, v kateri se veleposlaništvo obvezuje, da bo zagotovilo vso potrebno opremo, gradivo in podporo za izvajanje programa, matična ustanova pa se obvezuje, da bo zagotovila primeren prostor in bo dejavno sodelovala v izvajanju programa, nabavi gradiva ter zagotovila osebo, ki bo projekt vodila ter redno oddajala poročila o opravljenem delu. Veleposlaništvo poskrbi tudi za izobraževanja in kulturna usposabljanja koordinatorjev tega projekta. V zadarski knjižnici projekt vodi in koordinira profesor glasbe in knjižničar Milko Belevski. Kotiček je opremljen z avdiovizualno (TV, CD in DVD predvajalnikom, projektorjem) in računalniško opremo, med drugim tudi  z opremo za digitalno videokonferenco, s katero občasno »gostijo« predavanja s predavatelji neposredno iz ZDA. Knjižničar zadolžen za Ameriški kotiček nabavlja gradivo v skladu s potrebami in interesom uporabnikov ter v skladu z lastnimi strokovnimi kriteriji za razvoj in izgradnjo kakovostne zbirke. Do leta 2010 so uporabniki lahko prebirali tudi ameriške tiskane časopise (Time, Discover, Downbeat, Rolling Stone, Natural History, Vanity Fair, People), sedaj pa te naslove prebirajo na iPadih, ki jim jih je podarilo veleposlaništvo ZDA, ali se do njih dostopa preko spleta. Ameriški kotiček je dodana vrednost ne samo knjižnici, temveč tudi okolju, v katerem kotiček deluje, kajti le-ta utrjuje ugled ameriške kulture ter spodbuja medkulturni dialog in sodelovanje. 

Ksenija

Delmata je sicer edini digitalizirani projekt Gradske (mestne) knjižnice Zadar, vendar hkrati tudi eden največjih in najbolj prepoznavnih na celotnem hrvaškem področju. Le kdo ne pozna enega najuspešnejših hrvaških pevcev - Gibonnija? Pobudnik projekta je bil sicer njegov oče, Ljubo Stipišić Delmata, ki ni bil samo znani pevec, temveč tudi skladatelj, pisec poezije in slikar, ki je pred skoraj desetletjem spodbudil nastanek prvega koncerta otroških dalmatinskih klap, knjižnica pa je zato gospoda Stipišića st. kmalu »vzela kot svojega« (družina Stipišić sicer prihaja iz Splita) – gospod Ljubo je namreč postal »boter« knjižnice, njihov prepoznavni obraz oz. ambasador (po njegovi smrti je njegovo vlogo v tem projektu prevzel njegov sin, znan kot Gibonni). Pričelo se je kot koncert, ki je kmalu postal nadvse prepoznaven in priljubljen, se nato razvil v festival otroških dalmatinskih klap, ki so ga še vedno izvajali v  knjižničnih prostorih, danes pa predstavlja projekt, ki povezuje ljudi, knjižnico, tradicijo, domoznanstvo in širšo dalmatinsko identiteto. Ob vse večji priljubljenosti festivala so knjižnični prostori tudi kmalu postali povsem pretesni za vso petja željno publiko, zato ga dandanes izvajajo v prostorih Hrvaškega narodnega gledališča v Zadru. Kolega Milko, ki nama je s Ksenijo tudi predstavil idejo in razvoj projekta Delmata, je ob tem poudaril, da gre za mednarodno pomemben projekt, ki je odprl tudi vprašanja digitalizacije: knjižnica je namreč pridobila dovoljenja oz. avtorske pravice gospoda Ljuba in v preteklih letih sistematično digitalizirala njegova slikarska dela in vso njegovo zapisano gradivo, med njimi tudi notno gradivo, ki jih je med drugim tudi izdala tudi v treh (obsežnih) knjigah. Vso digitalizirano gradivo je sicer dostopno na spletu ter namenjeno v nekomercialne namene z željo, da se ideja o klapskem petju ohranja in razvija naprej. V bližnji prihodnosti si želijo organizirati znanstveno srečanje oz. kolegij o klapskem petju ter vso to znanja dvigniti na neko višjo, strokovno raven (ter ob tem tudi izdati zbornik), v povezavi z zadarsko fakulteto pa potekajo tudi dogovori o ustanoviti katedre oz. študija klapskega petja, kar bi pripomoglo k potrebni institucionalizaciji pridobljenega znanja med mlajšimi generacijami. Volja in vizija, s katero razpolagajo v zadarski knjižnici, je nalezljiva, neuničljiva in skorajda zavidljiva, zato ne dvomiva, da jim ne bi uspelo uresničiti vsega naštetega.

S Ksenijo sva se nato odpravili do izposojevališča Ploče, eno od štirih dislociranih enot Gradske knjižnice Zadar. Najprej sva spoznali knjižničarko Edito in male nadobudne pravljičarje, ki so že nestrpno čakali na svojo pravljično urico (le-te sicer izvajajo dvakrat tedensko, ob torkih in četrtkih). Na njihovo lastno željo pravljico prebere eden izmed starejših otrok, nato pa vsi skupaj ustvarjajo – danes sta tako z njima ustvarjali še dve slovenski knjižničarki, Ksenija in jaz, klicali so naju kar s »teta«, kar je pomenilo, da sva se včasih kar pozabili »odzivati« (v njihovih knjižnicah sicer nihče od otrok knjižničarke ne poimenuje ali pokliče knjižničarka) J Danes smo ustvarjali na temo porajajoče se pomladi, in sicer smo na podlagi lastnih želja (smiselno) dopolnjevali »pomladno drevo« - izrezovali in lepili smo pikapolonice, sonce, češnje, čebelice ipd., se nato slikali z našim ustvarjenim izdelkom, nato pa bogati plakat obesili na steno, da je sedaj viden vsem, zlasti pa v ponos obema Slovenkama J.

Pozno popoldne najinega »mobilnega« četrtka sva se zopet vrnili v osrednjo knjižnico, kjer sva prisostvovali predavanju iz cikla Četrtkom do zdravja: v Zadru so tokrat gostili domačina, zdravnika Alena Medića, ki je predaval o epidemiologiji spolno prenosljivih bolezni. Današnje predavanje sicer ni bilo množično obiskano, četudi je bilo zares zanimivo in zelo poučno, na koncu pa se je razvila prava debata, med drugim tudi o razlikah med hrvaškim in slovenskim zdravstvenim sistemom, predavatelj pa je ob našem slovesu še dodal: hvala vam za vaš obisk in prisotnost, zlasti slovenskima kolegicama, ki sta samo zaradi mojega predavanja prispeli iz Slovenije v Zadar. Kot sva že omenili, v mestu Zadar so ljudje res (skoraj) vedno dobre volje J .

Tanja