S Tanjo sva se veselili vikenda, saj
med tednom, več kot za kakšen sprehod po mestu, čisto zares, nisva imeli časa. Sama
sem sicer mnenja, da časa imamo vsi toliko, kolikor si ga vzamemo, a najina
zadarska mentorja sta svoje mentorsko poslanstvo vzela nadvse resno, kot da ne
bi želela pokazati, da Dalmatinci znajo v življenju tudi uživati in ne zgolj
delati; in ko je končno napočil vikend, nama je zagodlo vreme. Sobota je minila
v znamenju dežja, močnih nalivov in iskanju suhega zavetja. Tako da naju
dejstvo, da imava/sva imeli delovno soboto (do 13h), ni čisto nič tangiralo. Danes,
v nedeljo, pa se je že pokazalo sonce in sva tudi me planile na prosto. V Zadru
že mrgoli turistov iz vsega sveta in od domačinov, ter naju, se ločijo zlasti
po tem, da pri
niti še 18-ih stopinjah in ob burji samozavestno glumiju prolječe v odpravi
a la kratke hlače in sandali, med tem ko so domačini, ter medve, še v plaščih
ali bundah.
V soboto je bila knjižnica dobesedno krcata,
s čimer se je potrdila trditev zaposlenih knjižnice, da Zadrčani dihajo s
knjižnico in ta diha z mestom in njenimi prebivalci. Ali je k lepemu obisku pripomogel
tudi dež, bova lahko ugotovili že naslednjo soboto, ki bo za naju prav tako
delovna, ob predpostavki, da sobota ne bo spet deževna.
Včeraj sta torej v knjižnici potekala
dva bralna kluba za najstnike: prvi v hrvaškem jeziku, ki ga vodi mladinska
knjižničarka Vesna, in drugi v angleškem jeziku, ki ga usmerja Žozefina Žentil
Barič, knjižničarka, ki se, med drugim, kot sva že omenili, ukvarja tudi s
prostovoljnim delom v knjižnici. Prvega kluba se nisva udeležili na željo
sodelujočih najstnikov, ki jim ni bilo do tega, da bi dve popolni tujki iz
Slovenije poslušali njihova mnenja in stališča o prebranem, ter razpravljanja o
njihovih tegobah, za katere vsi vemo, da znajo biti zares grozne. Za drugo
skupino najina navzočnost ni bila sporna, tako da sva s Tanjo prisluhnili
pogledom, ki so jih o knjigi »Marcelo in
the real word«, oblikovali zadarski najstniki. Knjigo, delo
mehiško-ameriškega pisatelja Francisca Storka, so v hrvaščino prevedli z »Marcelo u stvarnome svjetu«, slovenskega
prevoda naši najstniki še niso dočakali. Pa bi ga morali. Knjiga namreč govori
o 17-letnem avtističnem fantu, Marcelu, ki otroštvo sicer preživi na
ekskluzivni šoli za »drugačne« ljudi, ko se njegov oče nekega dne genialno
spomni, da pa bi bilo za sina nadvse dobro, če bi poletje preživel v družinski
odvetniški pisarni oziroma podjetju, kjer naj bi postopoma postal »normalen«.
Marcelo se mora tako v enem poletju naučiti pravil, ki so značilna in pomembna
za »normalen« svet. V bralnem klubu so zadarski najstniki tako razglabljali o
»normalnosti«, dotaknili so se tudi odnosa in vpliva religije v oblikovanju
svetovnonazorske drže ter doživljanju sveta ob glasbi in brez (Marcelu namreč
glasba vse skozi odzvanja v glavi). Preden so se razšli, je 6 nastnikov iz
bralnega kluba še reševalo imeniten pesniški puzzle. Mentorica tega kluba se
namreč vseskozi trudi in prizadeva, da bi jim približala poezijo. Dejstvo, da
je bila poezija v angleškem jeziku, je bilo za vse še dodaten motiv, da je
poglabljanje v poezijo lahko navdihujoče.
Današnji dan sva preživeli na prostem.
Arheološki muzej in muzej antičnega stekla sta ob nedeljah zaprta in to je do
sedaj edina ležernost, ki sva jo doživeli v Dalmaciji. Najdaljši in najlepši
sprehod sva danes doživeli na sprehajalni poti Karma. Zares popolna nedelja.
Ksenija & Tanja
Ni komentarjev:
Objavite komentar