12. dan ali Vsaka stvar se enkrat konča

Ob zaključku

Zadnji dan sva se s Polonco še zadnjič odpravili v Library 10, kjer smo z Nooro in Kristino naredili nekakšen zaključek našega projekta.


V dveh tednih najinega obiska sva spoznali veliko knjižničarjev in knjižnic. V uri pogovora sva s Polonco skušali zajeti vse te izkušnje in jih strnjeno predstaviti. Sicer so finske knjižnice navajene obiskov z vseh koncev sveta, projekt Erasmus + pa je bil nekaj posebnega, in šele zadnji dan mi je v pogovoru s Kristino in Nooro prišlo v zavest, da gre za obojestranski projekt, da tudi finske knjižničarje zanima, kako uspešen je bil obisk skozi najine oči. So storili dovolj? So izbrali pravi tip knjižnic, ki so nama jih predstavili? So izbrali prave predstavnike teh knjižnic? Sva dobili tisto, po kar sva prišli?

Ob koncu smo skušali tudi ugotoviti, kako bova nove prakse in ideje lahko vključili v najino delo doma. Kristina je na zanimiv način razdelila knjižničarje v tri skupine. Prva skupina, petina knjižničarjev, bo tista, ki bo takoj za nove ideje, 60 % jih bo počasi ugotovilo, da je delo mogoče opraviti tudi na drugačen način, zadnje petine pa nikoli ne bo moč prepričati v nov pristop. A vendar, smo rekli ob koncu, tudi knjižničarji smo zgolj ljudje, z vsemi napakami in prednostmi.

Slovesu je sledila obljuba po vzdrževanju stikov.


Pa še to

Čas, preživet na Finskem, je v celoti presegel moja pričakovanja. Če sem morda nekoč na Fince gledala kot na vase zaprt, nekomunikativen narod, sem ob svojem obisku lahko ugotovila zgolj to, da so stereotipi zato, da jih lahko ovržemo. Od prvega do zadnjega koraka na finskih tleh so me obkrožali zgolj prijazni, večinoma angleško govoreči Finci, ki so ti pripravljeni pomagati na vsakem koraku.

Finci so me presenetili tudi s svojo razgledanostjo in skromnostjo. Čeprav so lahko uspešni, tega ne obešajo na veliki zvon.

Glavno vodilo finskih knjižničarjev in knjižnic je: dajmo prostor ljudem. Finske knjižnice so izjemno dobro obiskane in zelo fleksibilne - tako pri prostoru kot tudi pri osebju. Če na področju knjižnice ni večje populacije otrok, prostor, namenjen njim, namenijo npr. prireditvam. Če želijo ljudje več računalnikov, več luči, več prireditev, jim to sčasoma omogočijo. V eni od knjižnic so npr. zaposlili osebo, ki se ne ukvarja z ničemer drugim, kot da se uči pravil namiznih iger, ki jih knjižnica ponuja, svoje znanje pa nato posreduje uporabnikom. Glavne v knjižnicah že dolgo niso več klasične knjige, pač pa so to ljudje, šele zatem gradivo. Na prvem mestu so to v novejšem času e-gradiva.

Pravila obnašanja so zelo jasna in skorajda dosledno upoštevana. Osebje ni tam zato, da bi nadziralo svoje uporabnike, to naredijo raznobarvne nalepke. Zelena npr. dovoljuje govorjenje, vnos hrane in pijače, telefone in računalnike, rdeča pa prepoveduje vse ravnokar našteto. Knjižnice so glasen prostor, v katerem se ljudje počutijo kot doma. Sobe in prostori z rdečo nalepko so tihi. Ti prostori so namenjeni študiju.

Načrti za prihodnost so gospodarski krizi navkljub tudi v knjižnicah velikopotezni. V roku dveh let bo na zadnjem prostem kotičku Helsinkov zrasla nova knjižnica, ki bo kulturni center mesta. Pa vendar bo le manjši del knjižnice namenjen knjigam. Lepo bi se bilo vrniti 6. 12. 2018, ko bodo slovesno otvorili novo knjižnico.

Vandalizma je tod zelo malo, ne zgolj v knjižnicah. Finska je kulturno izjemno raznolika. Švedska manjšina predstavlja 6 % prebivalstva, zato so vsi napisi (v knjižnicah, na tramvajih, avtobusih, vlakih, trgovinah ...) v dveh jezikih: finskem in švedskem. Poleg Švedov je tu ogromna populacija muslimanskega prebivalstva in črncev z vseh koncev sveta. Velik del prebivalstva prihaja tudi s Kosova in Albanije.

Pa vse to Fince kaj moti? Videti je, da ne. Ko se človek pelje s tramvajem, lahko sliši kar nekaj jezikov, pa vendar se ne obrne niti ena glava, niti za žensko, oblečeno v burko. Je to možno v Sloveniji?

Ob obiskovanju knjižnic sva ugotovili, da sva pozabili na pomembno stvar. Vizitke. Ob odhodu na to nisva niti pomislili, vendar je bilo skorajda ponižujoče, trgati listke iz blokca in nanj pisati najine e-naslove, medtem ko so nama sogovorniki ponujali svoje vizitke.

Kaj torej reči ob koncu? Zajeti vse v en sestavek je nemogoče. Pa vendar. Finska izkušnja se da prenesti v naš prostor. Počasi, po korakih, saj razlike le niso tako ogromne. V veliko primerih se je izkazalo, da je bila edina potrebna stvar za spremembe - volja ljudi.

Harri, Kristiina, Kristina, Tuija, Lotta, Matti, Helena, Nadia ... Izjemni sogovorniki in knjižničarji. Hvala jim za njihov čas in pripravljenost. Največja zahvala pa gre Noori, ki nama je nudila svoj čas in podporo vse dni najinega obiska. Kar vesela sem bila, ko se je izkazalo, da sva bili s Polonco Noori v veliko manjše breme, kot je sama pričakovala.

S Polonco sva preživeli neponovljivih 13 dni v deželi daleč na severu. Bi to ponovila še kdaj? V trenutku! Breda, hvala za idejo, hvala, ker si naju podpirala, hvala za celotno izkušnjo. Polonca, hvala ti za odlično družbo. Vedno je lepo spoznati kolegico ;)

Sabina