4. dan ali O knjižničarjih

HelMet je mreža 64-ih splošnih knjižnic, ki delujejo na območjih Helsinkov, Espa (Espoo), Kauniainena in Vante (Vantaa). To pomeni, da izvajajo storitve za več kot milijon prebivalcev.

Sello Library in Entresse Library sta knjižnici, ki delujeta na območju Espa.

Jatta nas popelje skozi čudovito knjižnico Sello Library. Tu so še posebej ponosni na glasbeno zbirko, pohvalijo se z obsežno zbirko knjig v ruščini in makerspace-om, prostori za mlade pa »totalno razturajo« (tako kot mladi, ki tja zahajajo). Na razpolago imajo 4 televizije, udobne fotelje, več zof in nekaj velikih kavčev ter dolge mize za skupinsko delo. Igrajo lahko računalniške igre, šah, namizni nogomet in biljard, preko televizij pa pogosto spremljajo nogometne tekme in glasno navijajo. Včasih vlada tam pravi kaos!



Udobni kavči na mladinskem oddelku.

Mladinski oddelek / Veliko prostora za razne dejavnosti.

Na glasbenem oddelku knjižnice izposojajo plošče, uredili so tudi udoben kotiček za njihovo predvajanje, ponujajo pa preko 10.000 enot v zbirki notnega gradiva. Na voljo je snemalni studio in dva studia, kjer lahko uporabniki vadijo klavir ali petje. Seveda so ti prostori nenehno zasedeni.

Snemalni studio

Ogledali sva si še njihov primer makerspace-a, ki se ne nahaja v nekem ločenem prostoru, ampak je krasno umeščen v prostore knjižnice. Uporabnikom sta na voljo 2 šivalna stroja, stroj za izdelovanje raznoraznih nalepk, skener, 3D printerji ter nekaj računalnikov z različnimi programi.     



Makerspace

Entresse Library

Knjižnica je del nakupovalnega središča.

V knjižnici je poudarek na delu z otroki, mladimi in imigranti. Nahaja se v nakupovalnem centru, v neposredni bližini najrevnejše četrti predela Espoo, kjer v večini živijo priseljenci iz Rusije, Estonije, Somalije in Kosova. Seveda zahajajo v knjižnico in delo z njimi zahteva veliko potrpljenja in pravilen pristop, pove Olli, eden od vodij Entresse Library, in predstavi Tanyo, ki zanje pripravlja številne dejavnosti. Problematične mladine torej ne preganjajo nazaj na ulico, pač pa se potrudijo, da vsaj del dneva preživijo pri njih. Raje torej poiščejo ustrezne ljudi za delo z njimi.



Zaposleni imajo poseben način predstavitve sebe in svojega dela.

Od skupno približno 50 zaposlenih je v knjižnici le 22 stalno zaposlenih. Od ostalih so nekateri npr. prišli opravljati v knjižnico »vojaščino«, torej namesto k vojakom jim je omogočeno opravljanje kakšnega drugega družbeno koristnega dela. Nekaj je pripravnikov in tistih, ki nadomeščajo. Nekateri zaposleni imajo imigrantske korenine, trije prihajajo iz Italije, Španije in Bolgarije. 

Najbolj zanimivo pa je to, da ob spoznavanju zaposlenih takoj dobiš občutek, da je delo, ki ga posameznik opravlja, točno to, kar si je vedno želel delati, da vsak torej opravlja delo, ki mu je pisano na kožo. In to z veseljem, zanosom in vedno prisotno željo po izboljšanju.

Vstopiva v pisarno, polno knjig, papirjev, igric, igrač, mask, figur … Dolgolasec v trenirki ravno prešteva karte ene od novih družabnih iger, ki jih bodo ponudili uporabnikom, in prebira navodila. Izza velikega ekrana pokuka Španec David. Prijazno razloži, s katerim projektom se trenutno ukvarja. Sicer pa dela na bibliobusu. »O, tukaj je še ena zanimiva oseba«, reče Olli in predstavi sodelavko, ki obiskuje starejše ljudi na njihovem domu ter jim pomaga, če npr. ne deluje tablica oziroma imajo kakšno drugo težavo z računalnikom.

Otroški oddelek knjižnice

Skoraj vsi se čudijo in neverjetno se jim zdi, da sva prišli na Finsko za kar 14 dni na ogled njihovih knjižnic. Skromnost je očitno še ena od lepih čednosti Fincev – ko so v knjižnici Sello v lanskem letu zabeležili milijontega obiskovalca, ga je eden od zaposlenih pričakal pri vratih. Nato pa prav diskretno povprašal, če se strinja, da je on milijonti obiskovalec … Raje vprašamo naslednjega, ki bo stopil skozi vrata?    

Tukajšnji knjižničarji se trudijo, da ljudje začutijo knjižnico kot prostor vseh. Da jo potrebujejo, ker jim nudi nekaj oziroma tisto, zaradi česar ne bi želeli ostati brez nje. Vse knjižnice imajo knjige, časopise, organizirajo prireditve in razne delavnice, a to zagotovo ni dovolj. Ne gre toliko za to, da MORAJO ponuditi kaj več, predvsem ŽELIJO ponuditi nekaj več.

Vse to pa zahteva najprej določen »premik« v razmišljanju (knjižničarjev), nato pa nenehno spremljanje uporabnikov in veliko prilagajanja. Tako npr. neprestano spreminjajo in premikajo knjižne police (zato so po večini na kolesih), da lahko uvajajo novosti …

Polonca & Sabina