Knjiga v điru

Najin tretji mobilni dan je minil v ritmu vožnje z biliobusoma, ki potujeta pod sloganom »Knjiga u điru«, za katerega je Gradska knjižnica Zadar leta 2007 prejela posebno IFLino priznanje oziroma nagrado. Avtor logotipa je kreativec in piarovec knjižnice Mladen Masar, takozvani Sarma, ki je ob tej priložnosti tudi eden izmed najinih mentorjev v projektu Mobilnosti evropskih knjižničarjev.

V zgodnjem sredinem jutru sva se s Ksenijo torej ločili in prisedli v vsaka »svoj« bibliobus – jaz sem se s kolegom Markom odpravili proti otoku Pašman, Ksenija pa z drugim kolegom, prav tako Markom, v zaledje Zadra – Marko je očitno v Zadru več kot zelo pogosto ime J . Poleg Branimirja,, Antonia in Ivana.

S kolegom Markom sva sicer morala najprej zapustit mesto Zadar, se vkrcati na mali trajekt, ki naju je popeljal do bližnjega paškega otoka, kjer naju je čakal modri bibliobus z voznikom Ersiliom na čelu. Vsi trije smo se takoj podali na pot – naše prvo postajališče je bilo namreč Tkon, severovzhodno naselje na otoku Pašman, ki leži nasproti mesta Biograd, kjer veliko otočanov prav vsak dan (delovno) migrira v omenjeno mesto, mnogi med njimi pa tudi v Zadar. Po uri in pol smo se odpravili dalje - do naselja Kraj, kjer sta nas pričakali dve zvesti bralki. Sledilo je mesto Pašman, ki je v tem času še vedno turistično gledano »prazno«, z vidika bibliobusne izposoje pa krasno mesto, saj je tu bibliobus obiskalo lepo število zvestih bralk in bralcev. Marko jim je pridno izposojal gradivo, predvsem pa se z njimi malce pogovoril, saj številni pridejo po prijazno besedo ali dve. Naša naslednja postojanka je bilo igrišče pred šolo v naselju Neviđane, kjer se je takoj ob parkiranju bibliobusa nabralo ogromno število otrok – bibliobus je skorajda postal premajhen za vse mlajše bralce, ki so si vsi želeli izposoditi oz. vrniti izposojeno gradivo (mimogrede, bibliobus je prav dobro založen, s strokovnim in zlati leposlovnim gradivom, nekaj časopisi ter DVD-ji, več izvodov pa imajo tudi gradiva za domače branje). Ker smo bili vezani na urnik trajekta, smo morali po eni uri zaključiti, četudi se najmlajši kar niso mogli ločiti od knjig in Ipada, ki ga knjižnica nudi v uporabo tudi na bibliobusu. Zadnji kraj, ki ga je ta dan obiskal otoški bibliobus, je bilo malo naselje  Banj. Bibliobus obišče ta kraj samo v času pred veliko turistično sezono, kajti v času visoke sezone bibliobus nima prostora za svoj postanek. Okoli druge ure popoldan, ko je sonce že res močno pripekalo, smo se vsi trije odpravili nazaj proti Zadru, veseli, da je za nami še en uspešen delovni dan, predvsem zame, saj se mi je prav s sodelovanjem v projektu Mobilnosti evropskih knjižničarjev prvič ponudila priložnost, da izkusim delo na bibliobusu (ta sicer šteje že skoraj tri desetletja). Doživetje bi priporočala prav vsakemu kolegu knjižničarju, saj je delo zanimivo, razgibano, predvsem pa pomembno s širšega družbenega vidika.

Tanja

V potujoči knjižnici, ki se je odpravila v zaledje Zadra in obiskala več krajev vse do Nina, sem si ves čas želela sesti za volan bibliobusa… Se hecam! Čeprav ne bom zanikala, da me ni zamikalo. Kakorkoli že, voziti bibliobus ni hec, sta me poučila Marko bibliobusni knjižničar in Ivan voznik bibliobusa. Za Ivana sem prepričana, da bi on » mogao da vozi bibliobus sa zatovorenim očima«, tako zelo je odgovoren in profesionalen. Ta bibliobus, ki obiskuje zadarsko zaledje, »ima 14-dnevni điro«, to pomeni, da se na 14 dni vrača v določene kraje, potuje pa prav vsak dan. Z izjemo jutrišnjega dne, ko bosta Marko in Ivan odšla v Bijelovar na srečanje hrvaških bibliobusarjev.

Razen v Ninu, se bibliobus povsod ustavlja v neposredni bližini šol. V Kožinu, Petrčanih, Privlaki, Viru in Ninu so lahko tako otroci kot odrasli zamenjali gradivo, izrazili želje po gradivu iz zbirke gradske knjižnice, ki sta si jih Marko in Ivan pridno zapisovala, nekateri so prelistali dnevno časopisje, ali se samo pomudili na bibliobusu, saj je to njihov (skoraj) edini stik z mestom.

Zbirka na bibliobusu je ažurna. Povečini je to gradivo, ki je tudi na »fiksni lokaciji« trenutno »in« ter hitro kroži med uporabniki knjižnice – tu so romani sodobnih hrvaških in tujih avtorjev, pa tudi strokovno gradivo, kot so priročniki za kmetovanje, zdravo prehrano, vzgojo otrok in najstnikov, kuharske knjige itd; otroci imajo prav tako na voljo gradivo, ki je v tem trenutku aktualno, zlasti pomembno pa je, da jim bibliobus prinaša knjige, ki so predpisane za domače branje. Uporabniki pa si v okviru bibliobusne izposoje lahko izposojajo tudi filme na devedejih ter glasbene cedeje.

Nin je najstarejše hrvaško kraljevsko mesto. Tam sem izkoristila priložnost in skočila iz bibliobusa. Ampak zares samo za 20 minut, ker služba je le služba - tudi v Dalmaciji. Spomenik knezu Branimirju, najmanjša katedrala na svetu - cerkev sv. Križa, katedrala sv. Anselma, kip škofa Grgurja Ninskega – vse to sem videla v 20-ih minutah in vse to priča o bogati zgodovini mesteca, ki me je očaralo. Ne glede na to sem pohitela nazaj na bibliobus, da bi svojima kolegoma pomagala pospraviti gradivo. Seveda po abecedi in po UDK, tako kot pri nas.

Ksenija

En điro sem, en điro tja…

Glede na to, da sva na mobilnosti v Dalmaciji (sej veste, kaj misliva – dalmatinska ležernost in to), sva ob povratku v knjižnico upali pomisliti, da bova po 8-ih urah fraj, ne na zadnje sva bili »knjižničarki v điru« že od 7. ure zjutraj, a glej ga zlomka - zagrizen mentor Mladen naju je tako prisrčno povabil na bibliopedagoško uro za študente knjižničarstva, da ni bilo šans, da bi rekli ne. Študentje, bodoči knjižničarji, se v knjižnici sestajajo na različnih izobraževanjih, ki jih zanje pripravijo zaposleni. Današnje srečanje s študenti je vodila Dajana, otroška oziroma mladinska knjižničarka, ki se je s študenti poglobila v temo prepoznavanja kakovostne literature za otroke ter načine, ali ustvarjalnost, s katerimi lahko vsebino prebrane knjige ponotranjijo. Žozefina Žentil Barić je študentom predstavila prostovoljstvo v knjižnici. Prav ne moreva se načuditi, koliko zanimanja je v resnici za to, da ljudje volontirajo, kot Hrvati pravijo prostovoljnemu delu. Misliva, da gre za kolektivno zavest, da ustvarjajo dobre pogoje za življenje in delo ne zgolj zase, temveč za širšo družbeno skupnost, kar je pogoj za uspešno družbo. Svaka jim čast!

Tanja in Ksenija