Najina
mentorja sta sva programu zapisala, da bova 23. aprila obiskali Šibenik. In
tako je tudi bilo. Kakšno minuto po osmi uri sva zakurbalili moj bolid in se
podali na devetdeset kilometrsko bibliopustolovščino. Pot po novi hrvaški avtocesti
je (bila) sila dolgočasna, ravna cesta in ob njej povsod sredozemska makija, tako
da sva sklenili, da se nazaj vrneva po stari dobri jugomagistrali.
Malo pred deseto sva prispeli v Šibenik in se parkirali na Poljani Maršala Tita. Šibeniška
knjižnica je lepa, da padeš v nezavest, nova, v steklu, zračna, prostorna... Knjižnica
nosi ime po Juraju Šižgoriću, šibeniškem škofu, pesniku in domoljubu iz 15. stoletja.
Njegova Elegiarum et carminum libri tres
("Knjiga elegij in pesmi") je najstarejša hrvaška pesniška inkunabula.
V knjižnici naju je pričakala Melinda Grubišić − Reiter, vodja matične službe,
ki nama je razkazala knjižnico, ki na novi lokaciji šarmira že skoraj deseto leto,
to je od decembra 2005. Knjižnica ima vse možne oddelke, ki jih poznamo tudi mi
v Sloveniji (ni pa nujno, da jih vse knjižnice tudi imamo). Mene osebno je
najbolj očaral avdio in video oddelek. V šibeniški knjižnici je to zares
ogromen prostor (»na oko« 60m2), v katerem uporabniki knjižnice
lahko izbirajo glasbo na okoli 10 tisočih cedajkah, ter filme na okoli 12.500 devedejih.
Avdio in video zbirka vključuje tudi bogato referenčno polico, ter okoli 20
časnikov, ki obravnavajo glasbeno in filmsko umetnost. Člani knjižnice imajo tu
možnost, da svojo digitalno kamero priključijo na računalnik in svoje video posnetke
obdelajo v programu za montažo. Prav tako lahko svoje avdio vsebine prečistijo
in obdelajo. A, ja, pa še to. Šibeniška
knjižnica svojim uporabnikom brezplačno nudi dostop svetovnega spleta iz, pazi to, 57-ih računalnikov; pred
kratkim jim je občina častila še nov server, tako da od nema da nema boli glava. Še en podatek o velikodušnosti te
mestne občine: Šibenik ima nekje 37 tisoč prebivalcev, med 5 in 6 tisoč jih je včlanjenih
v knjižnico, v kateri je zaposlenih 34 knjižničarjev, občina pa knjižnici vsako
leto samo za nakup novega gradiva nameni med 80 in 100 tisoč evrov − ne kun,
evrov!!! Ko sem to slišala, sem se močno prijela za ograjo, da ne bi padla v
žveniment.
Po
ogledu knjižnice naju je Melinda popeljala po mestu. Povzpele smo se do trdnjave,
ogledale smo si katedralo svetega Jakoba, ki je v celosti zgrajena iz kamna in
kamnitih plošč brez uporabe vezivnih materialov. Vpisana je v Unescov seznam
svetovne dediščine in tvori skupaj z renesančnimi mestnim rotovžem, bližnjimi
cerkvami ter knežjim dvorom najlepši trg v hrvaški urbani dediščini. Pričevanja
o preteklosti Šibenika in okolice so zbrana v mestnem muzeju.
Ob
17h sva se torej ponovno usedli v moj bolid in ga po jugomagistrali
udarile nazaj proti Zadru. Čakala nas je še prireditev v Noći knjige. Ta
trenutek pa medve komaj čakava, da bo noč imela svojo moč in naju bo zazibala v
globok spanec.
Ksenija in Tanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar