Pet najboljših ...
Če me je kaj iskreno presenetilo, me je izjemna odprtost in fleksibilnost knjižničarjev - in prostora. Osebje stremi k odprti komunikaciji s svojimi uporabniki, njihovih želja pa ne zanemarja, še manj jemlje kot kritiko, ampak jih iskreno jemljejo kot napotke za bodočnost. Zdi se, da niti košček prostora v knjižnicah ni prepuščen sam sebi, ampak je izkoriščen do maksimuma.
Nova knjižnica, ki bo na ogled šele čez dve leti in pol, pa vendar je v mislih in očeh ne zgolj knjižničarjev, pač pa celotnih Helsinkov to že povsem stvaren in otipljiv prostor, ki pa v resnici nima položenega še niti temeljnega kamna. Gospa Pirjo, ki že od samega začetka stoji za tem projektom, o njem govori in ga prikazuje s tako vnemo, da sem imela občutek, da z njeno pomočjo že hodim po prostorih te knjižnice.
Odnos uporabnikov do knjižnic. Tega nisem vajena. Še ne. Zaposleni v knjižnicah nikakor niso zgolj izposojevalci gradiva. Nikakor ne. So pa vse drugo. Informacijski strokovnjaki, prireditelji razstav, prireditev ... Pomočniki v zadregah vsakdanjega življenja, kot je npr. rokovanje s tabličnim računalnikom ali pridobitev obrazca za gradbeno dovoljenje s spleta. Nenazadnje: poslušalci. In uporabniki - brez težav upoštevajo pravila igre. Niti najstarejši uporabniki niso zanemarjeni. Lepo se učijo rokovanja s pametnimi telefoni in tablicami, avtomatska izposoja pa je zanje mala malica.
Turku. Čeprav sem ob omembi Turkuja dobila občutek, da v bistvu nočejo, da prideva, so se izjemno potrudili, in to kar v dveh knjižnicah. Pripravili so nama izpiljen in dovršen program, z nama pa ravnali kot z dragocenima gostjama. Pripravili so nama izjemno vodenje, najprej v splošni knjižnici z Gunnarjem, zatem pa še v univerzitetni knjižnici Feeniks. Najina mentorica Kristina je v Library 10 trepetala, če je bil obisk Feeniksa sploh potreben, pa sva ji s Polonco razkadili dvome.
Urban Workshop. Ko naši maker space-i prerastejo v resničnost bližnje bodočnosti. Ko ugotoviš, otipaš, da je knjižnica tu in zdaj za vse. Ko se izkaže, da je vredno. Vredno biti tu in zdaj. Za vse.
Pet posvojenih ...
Glavno vprašanje, ki se nam je porajalo, je bilo: kaj od videnega in doživetega bi se dalo prenesti v naš prostor? Bi se dalo sploh kaj? O, dalo, brez skrbi!
Dajmo prostor ljudem. Brez težav lahko odstranimo marsikdaj nevidne ovire, ki jih postavljamo sami pred svoje uporabnike. Namesto, da uporabniku čez pult razlagamo zadeve, ga povabimo k sebi, z ramo ob rami razrešiva zadevo v trenutku! Pustimo jim, da pridejo v knjižnico s hrano in pijačo. Pustimo jim, naj se sezujejo, se udobno namestijo na stolih. Da, tudi nakup udobnejših sedal ni tako velik strošek. Saj ni treba v enem mesecu nakupiti 10 stolov po 1000 evrov! Stol tu, naslonjač tam in z leti dobimo udoben in ljudem prijazen prostor.
Razširiti svojo ponudbo. Zakaj vendar ne bi v knjižnico namestili šivalnega stroja, če si uporabniki to želijo? Zakaj ne nabaviti koles in jih ponujati v izposojo, ki je možna s člansko izkaznico? Zakaj ne nabaviti več namiznih iger? Saj ni potrebno vse v enem zamahu.
Dajmo besedo uporabnikom. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da povedo, česa si želijo - in to v obstoječem prostoru? Dajmo jim samolepilne listke in pisala, naj komentirajo vse. In vsakogar. Naj bo knjižnica dobesedno zasuta z njihovim mnenjem. Potem pa to shranimo. Prepišimo, imejmo v spominu. Čez leta bomo vendarle morda dobili novo knjižnico - ali pa bomo preurejali staro, obstoječo. In tedaj bomo ta mnenja lahko uporabili. Seveda bomo pa tudi tedaj ljudi povabili, naj skupaj z nami načrtujejo prostor. In postavitev. In zbirko.
Spremeniti miselnost knjižničarjev. Morda najtrši oreh. Pa vendar. Da se. Preverjeno.
Oznake. "Zgolj to?" boste vprašali. Da. Namesto, da knjižničarji preverjamo, kako glasni so naši uporabniki, kaj delajo, morda, bog nam pomagaj, jedo pico v čitalnici! Raje si zamislimo čisto preprosta navodila v obliki piktogramov. Bo res takoj vse dobro in lepo? Ne bo. Pa vendar - vsaka pot se začne s prvim korakom. Čez čas bo najprej en uporabnik ugotovil, čemu so namenjeni piktogrami. Čeprav ena lastovka še ne prinese pomladi, pa je lahko zvezda severnica, ki ji počasi sledijo tudi ostali.
Konec koncev - zakaj vendar ne?
Sabina
Ni komentarjev:
Objavite komentar