8. dan ali knjižničarji na poti po Zadru

S Ksenijo sva danes zopet zelo zgodaj „lovili dan“; prebudilo sva se namreč v sončno jutro, ki je prineslo svežino tako v temperaturah kot tudi v najini »mobilni« energiji, ki sva jo pridobili tekom malo bolj dalmatinsko/umirjenega vikenda. 

Ob vstopu v najino središče mobilnosti – osrednjo mestno knjižnico, sva se najprej napotili v oddelek nabave in obdelave, saj naju je tam že čakala kolegica Silvana, ki nama je predstavila v Sloveniji že precej znano dejavnost: dostavo knjižnega gradiva na dom (»kućna dostava knjiga«). Kot sva s Ksenijo med pisanjem bloga že večkrat omenili, premore Gradska knjižnica Zadar (torej njeni zaposleni) zares izvrsten občutek »senzibilnosti« glede potreb svojih uporabnikov – tovrstne potrebe prepozna in jih hkrati tudi na primeren način uresniči oz. realizira. Omenjeni projekt dostave gradiva na dom organizirajo že od leta 2009 dalje, število tovrstnih uporabnikov pa varira med 20 in 30 – to so zlasti starejši ljudje oz. bralci, ki so gibalno ovirani oz. živijo sami, v to kategorijo pa sodijo tudi invalidi (ne glede na njihovo starost). Že od začetka projekta sodelujejo tudi z Društvom invalidov zadarske pokrajine ter z dvema zadarskima domoma za starejše. Tako se je prav danes tudi z nama Ksenijo ponudila možnost, da se s kolegico Silvano in hišnikom, ki je načeloma zadolžen za (fizično) dostavo gradiva na dom, udeleživa tovrstnega »popotovanja«. Po Silvanini predstavitvi projekta smo se namreč vsi skupaj usedli v službeni avto, s seboj seveda vzeli še knjižnično gradivo, shranjeno v ličnih vrečkah ter se odpeljali do največjega doma za starejše v Zadru. V domu smo si sicer samo izmenjali vrečke z gradivom: hišnik je predal »najnovejšo vrečko«, prevzel pa vrečko z že prebranim gradivom. Tovrstna dejavnost se sicer izvaja vsakih 14 dni, vedno ob ponedeljkih, gradivo pa izbirata oz. določita kolegica Silvana in Darko (ki se največkrat izmenjujeta na oddelku s strokovnim gradivom), odvisno predvsem od tega, kdo od njiju dela v soboto (gradivo namreč eden izmed njiju pripravi v soboto pred »mobilnim« ponedeljkom). Bralcem, ki se poslužujejo dostave gradiva, se ne računa zamudnina gradiva, prav tako se jim vsako leto brezplačno podaljšuje članarina, pa tudi prvi vpis se jim ponudi povsem brezplačno. Zanimivo se mi je zdelo tudi dejstvo, da se oba kolega, ki sta zadolžena za dostavo gradiva na dom, z vsakim uporabnikom pogovorita oz. izvedeta kratek neformalni intervju o njihovi bralni kulturi/zgodovini, da se tako lažje odločita o izbiri gradiva, ki ga nato ponudita vsem nemočnim uporabnikom. Hišnik pa je navadno tisti, ki dostavlja gradivo, pri čemer so v knjižnici tudi zelo pozorni na »mali detajl«: da vsem tem uporabnikom gradivo večinoma dostavlja vedno isti človek (torej hišnik), saj je menda vsem tem uporabnikom zlasti všeč to, da poznajo človeka, ki jih obiskuje na hišnem pragu (tako tudi lažje zaupajo).

Po vrnitvi v knjižnico naju je že čakal kolega Ante, s katerim smo se peš odpravile v prostore Znanstvene knjižnice (ki jo bomo sicer bolj detajlno spoznale jutri), kjer je potekala javna predstavitev zaključka evropskega projekta »Zvočne knjige (»talking books«) - izboljšanje knjižničnih storitev za slepe in slabovidne«. Omenjeni projekt, produkt mednarodnega sodelovanja Znanstvene knjižnice Zadar in Občinske organizacije slepih Banje Luke, je potekal 12 mesecev, pri čemer se je osredotočil zlasti na izboljšanje kvalitete življenja in socialne povezanosti slepih in slabovidnih občanov v širši družbi.

Rezultati projekta so se izkazali kot nadpovprečni:

- nakup avta, ki dostavlja zvočne knjige;

-  nakup računalniške opreme, primerne uporabi slepih in slabovidnih oseb;

- snemalni studio v obliki manjšega prostora, ki so ga opremili tako, da je primeren za snemanje zvočnih knjig;

- Znanstvena knjižnica se je kot edina javna knjižnica na Hrvaškem pričela ukvarjati s snemanjem zvočnih knjig in mp3 časopisov, v proces pa je vključila tudi številne gledališčnike in (seveda) prostovoljce, ki so se javili za branje oz. snemanje knjig (tovrstno prostovoljno delo ni potekalo samo v času projekta, temveč se nadaljuje še dandanes); 

- oblikovanje internetne strani, ki predstavlja delo in rezultate skupnega sodelovanje že omenjenih dveh organizacij;

- (v Banja Luki oz. BiH) nominacija za najuspešnejši evropski projekt.

Po predstavitvi projekta smo se vsi trije zopet odpravili v sončen dan in ko sva s Ksenijo kolegu omenili, da sva si želeli tekom prostega vikenda ogledati kakšen muzej v samem mestu, pa so bili žal vsi zaprti, naju je kolega prijazno popeljal do bližnjega Muzeja antičnega stekla, kjer je na ogled več kot 5.000 različnih steklenih predmetov iz obdobja antike (zlasti iz obdobja 1. st. pr. n. št. do 5. st. po n. št.). Zares čudovit in bogat muzej naju je tako navdušil, da sva po koncu ogleda morali kupiti spominek, ki naju bo spominjal na ta dan oz. muzej; ob   koncu ogleda smo namreč imeli možnost opazovati eno izmed zaposlenih, ki je izdelovala nakit (zdelo se je, kot da je to nekaj povsem preprostega, a nam je verjetno vsem zelo jasno, da ni povsem tako), tako da sva si lahko naročili tudi poljubno oblikovan nakit, ki ga je steklarka izdelala na licu mesta, zaradi potrebne ohladitve stekla pa ga bova lahko prevzeli šele jutri. Slikovni dokaz bo torej dostopen šele jutri. :)

V ritmu zgoraj zapisanih ugotovitev je minil še en »mobilni« delovni dan. V Zadru se (kot lahko iz zapisov razberete tudi sami) ves čas nekaj dogaja, tako da naju prav zares ni čisto nič strah, da bi nama bilo v času najine mobilnosti kdaj dolgčas, prav zares ne :)

Tanja & Ksenija