Dan 9 - Vsi drugačni, vsi privlačni

Pred več kot 10 leti, ko sem še učila v srednji šoli, sem imela kolega, ki je poučeval zgodovino in je bil slep. Bil je sposoben samostojnega življenja, vtem ko je imel za kakšen kompleksnejši podvig tipo iti nekam, kjer še ni bil, na voljo tudi spremljevalca. Takrat se sploh nisem preveč ukvarjala z mislijo, kako oziroma iz česa se je ta tip sploh učil? Vse od takrat pa do danes, ko sem na oddelku za slepe in slabovidne ter druge invalidne osebe v Znanstveni knjižnici Zadar spoznala Denisa Rudića, knjižničarja in psihologa, ki je slep, nisem več srečala slepega človeka. Tudi knjižnice za slepe in slabovidne nisem nikdar v življenju obiskala, sem pa lani v Delu prebrala spodbudno novico, da se je prav ta knjižnica preselila v boljše, večje prostore, kjer lahko nudi varno, udobno in ustrezno središče za druženje, izobraževanje in kulturna doživetja tudi osebam, ki ne vidijo, ali vidijo slabo, ali imajo motnje v branju. In to je, priznam, bolj ali manj vse, kar sem do sedaj vedela o organiziranosti knjižničarstva za slepe in slabovidne.

V pritličju stavbe, kjer domuje Znanstvena knjižnica Zadar se torej nahaja oddelek za slepe, slabovidne, gibalno ovirane ter osebe z motnjo branja. Oddelek tem osebam zagotavlja enake možnosti dostopa do branja. Slabovidnim je na voljo elektronska lupa, slepi pa imajo na voljo računalnik s čitalcem zaslona. Oddelek je opremljen s sodobnim snemalnim studiem, čitalnico, produkcijsko sobo in pisarniškimi prostori. Na oddelku sta zaposlena dva knjižničarja, in sicer Norma Miočić, ki je včeraj na tiskovki predstavila evropski projekt »Talking books - zvočne knjige - izboljšanje knjižničnih storitev za slepe in slabovidne«, ter Denis Rudić, ki sem ga omenila že zgoraj in ki iz prve roke ve, kaj slepi ali slabovidni ljudje želijo in/ali potrebujejo. Denis  torej slepe Zadranine uči računalništva, skupaj z Normo pa skrbita še za digitalizacijo gradiv, snemanje avdio gradiv, prečiščevanje zvoka in drugo delo, ki je vezano na nastanek zvočne knjige. Postopek slednjega sva si podrobno ogledali in meni osebno se zdijo zvočne knjige krasna zadeva tudi zame, ki vidim. Komot si predstavljam, kako se vozim na relaciji Izola – nekam – Izola (vsaj 1 uro) in namesto kakšnega glupega komercialnega radia, ali vedno iste cedejke, poslušam zvočno knjigo. Na primer Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Zvočna knjiga s tem naslovom je namreč na Hrvaškem že na voljo. Danes sem se tudi odločila (ne gre zgolj za odločitev, ampak tudi za srčno željo), da bom ob vrnitvi v domovino, v roku treh mesecev, obiskala knjižnico za slepe in slabovidne ter jim predstavila zadarsko izkušnjo.

Poleg oddelka za slepe in slabovidne ter druge invalidne osebe ali osebe z motnjami branja, Znansvena knjižnica Zadar hrani izjemno bogate in neprecenljive zbirke pergamentov, inkunabul, rokopisov, raritet, zemljevidov in atlasov, muzikološko zbirko, zbirko magistrskih in doktorskih disertacij. Te zbirke sva si s Tanjo danes ogledali, po knjižnici sta naju vodili kolegici Marijana Senkić-Klapan in Jadranka Delaš.

Zadar je že stoletja pomembno politično in kulturno središče Dalmacije in ta knjižnica predstavlja odsev dalmatinske kulture in civilizacije nasploh. Take vrste knjižnice v Sloveniji nimamo, to je kot en miks med visokošolsko, specialno in narodno knjižnico, na Hrvaškem je takih knjižnic devet. Konkretno Znanstvena knjižnica Zadar je bila ustanovljena leta 1855, delovati pa je začela leta 1857 kot Biblioteca Comunale Paravia, in sicer po prvem darovalcu in ustanovitelju Pietru Alessandru Paraviji, ki je knjižnici daroval svojo zbirko neprecenljive vrednosti – v prvem letu obratovanja je knjižnica obsegala 18 tisoč enot in to gradivo je še danes dostopno, s Tanjo sva si ga ogledali na lastne oči. Vse do konca druge svetovne vojne se je fond bogatil z nakupom gradiva iz sredstev zadarske občine, dasiravno se je knjižnična zbirka vseskozi krepila z darovi pomembnejših zadarskih družin, kot so Bianchi, Bernardi, Vuleta, Strmić, Ponte, Sanfermo, Artale, Tommaseo, Maddalena, Nagy, Ferrari-Cupilli, Battara, Negovetić, Pappafava... Po drugi svetovni vojni je knjižnica dobila naziv Narodna knjižnica, leta 1949 še pravico do obveznega izvoda. Fond se vseskozi, še danes, bogati tudi z nakupom, zamenjavo in darovi. Knjižnica se je v današnje prostore preselila leta 1972, leta 1992 je spremenila naziv v Znanstvena knjižnica, leta 1995 je knjižnica prejela posebno priznanje Občine Zadar za »opazne uspehe na področju znanosti in kulture«. Fond Znanstvene knjižnice Zadar je od leta 2000 prepoznaven in razviden v vzajemnem katalogu, poleg tega on-line kataloga pa lahko uporabniki knjižnice, ne boste verjeli, uporabljajo še vedno aktualen listkovni abecedno-imenski, stvarni ali UDK katalog. Vse od leta 1994 knjižnica organizira letno razstavo o »založništvu na zadarskem področju«, na katero so zelo ponosni, saj priprava razstave zahteva veliko angažmaja. 

Znanstvena knjižnica Zadar gradi tudi svojo digitalno zbirko – DIKAZ. Gre za digitalni repozitorij, v katerem je v digitalni obliki zbrano vso gradivo, ki obravnava Zadar in okolico. Dela iz te zbirke so pomembna zlasti za preučevanje lokalne zgodovine, književnosti in kulture. Na spletni strani knjižnice so tako dostopna izbrana gradiva in knjižničnega fonda, in sicer zbirke pergamentov, inkunabul, rokopisov, raritet, zemljevidov in atlasov, muzikološko in grafične zbirke ter publikacije Znanstvene knjižnice Zadar. Projekt digitalizacije se je pričel leta 2010 v sklopu projekta Hrvaška kulturna dediščina s podporo hrvaškega ministrstva za kulturo in lastnimi sredstvi.

Ksenija

Iz Znanstvene knjižnice oziroma iz centra mesta, ali Poluotoka, kot mu pravijo domačini, sva nato preko mosta odhiteli, vse do najine že poznane postojanke, gradske knjižnice, kjer so naju v multimedijski dvorani oziroma v prireditvenem prostoru že čakali najini kolegi knjižničarji; napočil je namreč čas za najino predstavitev slovenskih splošnih (po njihovi terminologiji narodnih) knjižnic. Najina javna predstavitev se je pričela s kratkim uvodnim delom o mrežnem povezanosti slovenskih splošnih knjižnic, njihovem delovanju in osnovnih značilnostih, nato pa sva s Ksenijo zaporedoma predstavili vsaka svojo knjižnico oz. delovanje le-te, s poudarkom na predstavitvi vseh tistih projektov, ki so specifične za najini knjižnici oz. predstavljajo hkrati tudi primere dobrih praks. Kolegi iz zadarske knjižnice so naju med samo predstavitvijo pogosto prekinili s svojimi dodatnimi vprašanji, kar naju prav zares ni motilo; še več, bilo nama je izredno všeč, saj sva tako dobili občutek, da z zanimanjem spremljajo najino skupno predstavitveno delo in posledično tudi razmišljajo o tem, kaj bi iz predstavljenega lahko bilo uporabno za njihovo knjižnico in njihovo okolje.  Predstavitev je nepričakovano trajala skoraj dobro uro in pol, končala pa z aplavzom in izmenjavo mnenj o projektih, ki se uspešno uveljavljajo tako v slovenskih, kot tudi v hrvaških knjižnicah. Na koncu sva s Ksenijo kolege iz Zadra tudi povabili, da se nam v bližnji prihodnosti pridružijo v najinih knjižnicah ter se tako tudi sami »v živo« prepričajo, kako v Sevnici in Izoli potekajo danes predstavljene knjižnične dejavnosti.

Pozno popoldne, ko se je sonce že poslavljalo, sva se s Ksenijo ponovno odpravili na Poluotok oziroma v mesto, saj sva se na podlagi povsem naključnega snidenja v knjižnici, v najinem prvem »mobilnem« tednu dogovorili, da se danes srečava z gospo Darjo Jusup, predsednico Slovenskega kulturnega društva Lipa v Zadru. Gospa Darja, rojena na Koroškem, ki že več desetletij prebiva v najinem gostujočem mestu, je s seboj pripeljala še eno gospo, prav tako rojeno Slovenko, gospo Katarino, s katero smo ob skodelici velikega macchiata lovile zadnje sončne žarke, ob tem pa kramljale o njihovem delovanju in pomembnosti druženja slovenske manjšine v zadarski pokrajini (tu namreč prebiva kar okoli 200-300 Slovencev). Društvo, ustanovljeno leta 2004, vsako leto organizira številne projekte (likovne kolonije, slikarske razstave, mesečna druženje v slovenskem jeziku, strokovna predavanja, glasbeni večeri, ipd.), deluje na prostovoljni bazi, kar pomeni, da so njihovi dogodki osnovani na brezplačnih obiskih oz. gostovanjih, mestna knjižnica pa jim prav brezplačno odstopi svoje knjižnične prostore (najpogosteje svojo multimedijsko dvorano). Gospe sta nama na hitro predstavili vse pretekle dogodke, podkrepljene s posnetimi fotografijami, ki pričajo o bogatem in kulturnem delovanju slovenske manjšine na zadarskem področju. Ob koncu snidenja sva jima s Ksenijo zaželeli še veliko uspehov in prijetnih trenutkov v njihovih prihodnjih druženjih, z željo, da se prav vse še kdaj srečamo.

V prijetni družbi in ob klepetu v domačem, slovenskem jeziku, je tako minil še en kulturno-knjižničarsko obarva »mobilni« dan. Jutri naju čaka malce bolj arheološko obarvana sreda, a to je že druga zgodba, nov zapis v vse bolj bogatem »čezplankarskem« blogu.

Tanja