Ob vsej obrabljenosti fraze, da
je življenje svojevrstno potovanje, se človek z njo težko ne strinja. Tako
tisti, ki plove po površini in se prepušča toku, kot oni, ki išče globje in reflektira,
sta podvržena neprenehnemu spreminjanju, če to želita ali ne. Čeprav se morda
na prvi pogled ne zdi, skozi življenje lažje potuje tako, da se prilagajamo in
presegamo doseženo. To seveda ne pomeni, da človek ob tem pozablja na svoj
izvor, na njemu lastno identiteto. »Spreminjaj mnenja, ohrani principe kot
drevo zamenja liste, a črpa iz istih korenin«, je modra prispodoba klasika
Victorja Hugoja. Zlahka jo razpletemo tudi tako: vsako potovanje, izlet, premik
iz konstrukta urejene vsakdanjosti, kokona domačnosti, iz samozadovoljstva,
torej iz človeku prav tako usojene udobjaželjnosti, je humanistično dejanje, saj
gre za samopreseganje, ki človeči in človeka hkrati postavlja med in ne nad/pod
drugega.
Takšna izhodišča so vgrajena tudi
v temelje knjižnice in vsi, ki s(m)o ji pripadni, moramo ta endemični humanizem
imeti vseskozi pred očmi. Živimo namreč v času, ki vzpodbuja zlasti osnovne
človekove nagone, ne pa povsem dosegljive civilizacijske norme. Hkrati se
izgubljajo avtoritete, izginjajo razsodniki, prej trdna izhodišča in stališča
so zrelativizirana, slehernik je zmeden od mnogoterosti vidikov. V takšnih
okoliščinah se nezadržno in korenito spreminja tudi bistvo in poslanstvo
knjižnice. Že nekaj časa je jasno, da sta njen obstoj in vloga tesno zvezana z
zmožnostjo prilagajanja hitrim tehnološkim spremembam, ki jim je podvržena
sodobna družba, ne smemo pa pozabiti tudi na tiste manj vidne transformacije,
ki se zrcalijo v paradoksih, nevarnostih, dilemah. Knjiga npr., če hočemo ali
ne, počasi, a zanesljivo sestopa s piedestala in postaja zgolj eden od medijev
– trend upada izposoje je ireverzibilen in kalkuliramo lahko, da knjigi v
perspektivi grozi marginalizacija v smislu ponovnega poelitenja. Če se s tem
upravičeno napoveduje dvom v ustreznost nadaljnjega poimenovanja knjižnice kot
knjižnice, pa je ta po drugi strani že našla nov kanal in je na dobri poti k
novi identiteti. Sodobna knjižnica se namreč pospešeno odpira navzven, v
prostor in med ljudi, nekdanja trdnjava znanja in referenčni informacijski
center postajata vse bolj pretočna platforma, vozlišče najrazličnejših silnic,
ki jih morda najlažje zgostimo pod dežnikom obstoja, interesov in krepitve civilne
družbe v najširšem pomenu. Hkrati se knjižnica, v skladu s zeitgeistom, vse manj sramežljivo spogleduje s trgom in
tržno logiko. Gre za potezo, ki je nujna za preživetje, a hkrati prinaša
nevarnost, da potrošniška mentaliteta začne nažirati njeno humanistično
substanco, s tem pa zbanalizira knjižnično bistvo. Ob tem se postavlja
vprašanje, okoli katerega se lomijo kopja: ali naj se knjižnica povsem
prilagodi, zlije z (manipuliranim) uporabnikom (in s tem sodeluje v navidezni
demokratičnosti, farsi sodobnosti) ali pa, na demokratičnih izhodiščih, ohrani
določen nivo arbitrarnosti, dosledne vsebinske relevance, s tem pa zlasti
družbene odgovornosti.
Vse našteto so le nekatera od
vprašanj in dilem, ki jih prinaša nova knjižnična paradigma. Od blizu in v
praksi jo je aprila in maja 2015 v sklopu evropskega programa mobilnosti Erasmus
+ opazovala osmerica knjižničarjev, ki bodo v prihodnosti verjetno soustvarjali
razvoj slovenskega knjižničnega prostora. Pobuda za projekt Knjižničarji v
svetu – čez planke nad zaplankanost, ki je štirim dvojicam omogočil dvotedensko
gostovanje v nekaj najuglednejših evropskih knjižnicah, je prišla s strani
Zavoda Jara. Poleg spoznavanja trendov in novih pristopov, prenosa dobrih
praks, seznanjanja domače knjižnične javnosti z novostmi in navezovanja stikov
s kolegi v tujini, je bil eden od glavnih ciljev izstopa iz realnosti
slovenskega knjižničarstva zlasti premik v razmišljanju oz. potrditev tega, kar
smo mlajši že slutili, slišali in videli – namreč, da so potrebni odločni
koraki onkraj zidov in platnic. Pravzaprav sta domišljen pogum in proaktivnost
skupna imenovalca principov delovanja knjižnic gostiteljic v danskem Tårnbyju,
Helsinkih, Zadru in v Barceloni, torej v Tårnby Hovedbibliotek, Helsingin kaupunginkirjasto, Gradski knjižnici Zadar in v
Biblioteques de Barcelona.
Gostovanja na evropskem
severozahodu in severu ter na mediteranskem jugu in jugozahodu prinašajo mnogo
najrazličnejših vtisov in spoznanj
(zainteresirani se lahko z njimi podrobneje seznanijo v blogu, ki smo ga
udeleženci mobilnosti dnevno pisali). A kako vesolje spraviti v orehovo lupino,
kot sta dilemo njihovega filtriranja, zgoščevanja in sinteze posrečeno opisala
kolega, ki sta bila na Danskem? Vsekakor gre za dvosmernost. Na eni strani smo
imeli možnost za temeljit vpogled v drobovje sistema knjižnic v štirih
raznolikih evropskih državah, v načine njihovega delovanja in v različne
pristope do zadev, ki so karakteristične za katerokoli knjižnico. Večinoma so
tovrstni vtisi in spoznanja tesno zvezani z mentaliteto gostiteljev in
okoliščinami, v katerih tamkajšnje knjižnice delujejo. Seveda takšno zavedanje
ne pomeni, da se marsikaj videnega ne da prenesti v slovensko okolje. Hkrati
tudi ni potrebna nobena frustriranost nad stanjem doma, saj po idejah in
kreativnih pristopih zlahka pariramo. Po drugi strani se ob preseku spoznanj jasno
kaže, da je paradigmatska tranzicija, ki jo ponazarja vodilo »from collection
to connection«, v knjižnicah gostiteljicah praktično že zaključena in so te
upravičeno trendsetterke.
Vsekakor je bilo na vseh postajah
mobilnosti razvidno, da v fokusu sodobne knjižnice ni več zbirka oz. z njo
povezana izposoja, s katerima se knjižničarji (še vedno) radi ponašamo, ampak
uporabnik. Lahko bi rekli, da ima v »novi« knjižnici ta vedno prav. Vse se vrti
okoli zadovoljevanja, prepoznavanja in preverjanja njegovih potreb in želja,
uresničevanja njegovih idej, upoštevanja nasvetov, prilagajanja, kolegialnosti,
vzpodbujanja participacije pri preobrazbi knjižnice in (dobesednega) odpiranja
prostora, kar po drugi strani vodi do večje samostojnosti, kreativnosti in
odgovornosti uporabnika. Posledično je s tem zvezana odprtost knjižnice brez
osebja, funkcioniranje t.i. maker space-ov, ki so zaživeli zlasti na Danskem in
Finskem, izvajanje storitev, ki tradicionalno niso vezane na knjižnico (npr. izdelava
potnih listov, izposoja koles, možnost najema ali odkupa umetniških del,
koriščenje glasbenega studia ali šivalnega stroja), in uporabniško generirani
dogodki, ki vzpodbujajo in krepijo medgeneracijske in skupnostne vezi.
Knjižnica se torej simbolično izenačuje z uporabnikom, mu prihaja naproti.
Čeprav se marsikje na prvi pogled
zdi, da je temelj takšnega pristopa sproščenost in zlasti improvizacija, pa sta
ključni karakteristiki tega procesa načrtnost in organiziranost, ki ju
pogojujeta poznavanje sveta in razmer okoli sebe. Nič se ne prepušča naključju,
kaj šele stihiji, vse se vedno znova preizprašuje, novitet in svežih pristopov
se lotevajo celovito. Na kratko: (samo)premislek, načrtovanje, izvedba in
vrednotenje dajejo rezultate. Vse to spremlja birokratska urejenost in
doslednost, ki je v svojem bistvu popolnoma drugačna kot v Sloveniji – doma si
npr. zelo želimo debirokratizacije, ker uradniška miselnost s togostjo hromi
potenco in duši razvoj. Poanta njenega obstoja, kot dokazujejo primeri
gostiteljic, je v tem, da nove pristope in premike ažurno integrira v sistem. Gre
za varovalo, da dobri projekti ne izzvenijo v prazno, kreativno brbotanje pa ne
zdrsne v kakofonijo, ampak v znosno, če že ne v simfonično ubranost.
Organiziranost pri gostiteljicah torej ni jarem, ki ga nalagajo kreativcem in
vizionarjem, da jim pristrižejo peruti, ampak njihova fleksibilna opora in
zrcalna slika.
Novi paradigmi so lastne tudi
iniciativnost, odprtost in večsmerno povezovanje. Prav vse gostiteljice so
vzorčni primeri, kakšno vlogo si lahko knjižnica izbori v okolju. Čeprav so
infrastruktura, politično podpora, vizionarstvo ali celo civilizacijski nivo
pomembni vidiki v celotni zgodbi, pa se ključni kapital vsake knjižnice skriva
v uporabnikih. Nobena druga ustanova namreč ne premore tovrstne potencialne
širine in globine »vpliva« ter socialne, gospodarske, kulturne, nazorske, torej
vsakršne diverzitete. Kot takšna je knjižnica idealen kanal in izhodišče oz.
most med najrazličnejšimi silnicami v družbi: lahko je socialna ustanova, ki
zbližuje ranljive socialne, etnične, kulturne skupine, lahko je ključna
kulturna institucija, ki povezuje sorodne ustanove in akterje v prepleten
organizem, lahko je posrednica med družbenim in privatnim interesom, lahko je
platforma sinergij, ki je zanimiva tudi tržno (tukaj prednjači zlasti IT
področje, pri nas pa je še vedno povsem zanemarjen vidik trženja kulture in
prepoznavanja njenega razvojnega potenciala). Gostiteljice poseben poudarek
namenjajo prepoznavanju in angažiranju lokalnih potencialov. Ponovno gre za
večsmerni uvid: v fragmentiranem in diverzificiranem svetu tudi knjižničarji
vedno težje sledijo odpiranju novih horizontov, zato se protagoniste za vse več
vsebin in aktivnosti išče onkraj zidov knjižnice. To so bodisi vrhunski strokovnjaki
iz različnih področij, bodisi lokalni poznavalci, nevladniki, zainteresirani
posamezniki s posebnimi znanji in – prostovoljci. Kolegici, ki sta bili v Zadru,
sta izkušnjo s slednjimi opisali kot »igro, kjer ni poražencev«, v Barceloni pa
je prostovoljstvo v knjižnicah trenutno ena osrednjih zgodb: prostovoljci s
knjigami oskrbujejo starejše in gibalno ovirane, negujejo stike z npr. bolj
izolirano kitajsko skupnostjo, vodijo bralne klube, skrbijo za knjižnični vrt, ipd. Pogled z
distance kaže, da je prostovoljstvo (v dodelanih okvirih) nekakšna avantgarda,
preko katere je knjižnica neposredno in organsko povezana z okoljem, s tem pa
iz prve roke izve, kakšne so silnice na terenu. Druga, manj osebna plat
povezovanja z okoljem pa je aktivna vloga pri iskanju medsektorskih sinergij.
Najlažje jo pojasnimo ob primeru: več knjižnic v zaledju Barcelone in na
katalonskem podeželju se je ob pomoči regijskega urada za knjižnice povezalo z
lokalnimi vinarji. Rezultat je vrhunsko vino, ki ga ponujajo/tržijo na policah ob
knjigah. Projekt na domišljen način promovira segment katalonske kulture in
dediščine, hkrati pa z ustrezno promocijo in prilagojenimi vsebinami dopolnjuje
lokalno ekonomsko in turistično sceno. Vprašanju ali ne gre morda za dvomljivo
križanje poslanstev, je sledil povsem človeški odgovor, da sta literatura in
vino neločljivo povezana, če pa to prinese kaj dobrega še komu drugemu, toliko
bolje.
Za slovensko okolje in
knjižničarsko miselnost, ki sta upravičeno navezana na knjigo, pa je morda
najbolj zanimiva domoznanska dimenzija. Strah, da bi s posvojitvijo nove
paradigme ogrozili na knjigi, kulturi in jeziku temelječo slovensko identiteto,
je namreč odveč – vsaj tako kaže katalonski primer (Slovenci namreč lahko s
katalonsko »zgodbo« še vedno povlečemo marsikatero vzporednico). Veliko
narodotvornega in narodoohranitvenega brbotanja lahko prevzame domišljena
organizacija domoznanske dejavnosti. Poleg tega, da je množica lokalnih in
regionalnih vsebin lepa prispodoba družbene polifonije, ki izhaja »od spodaj«
in ne izključuje nikogar, je domoznanstvo lahko podlaga tudi za rast
uravnoteženega, nespolitiziranega domoljubja. Čeprav smo v obeh primerih v
Sloveniji na dobri poti, pa se je potrebno zavedati, da samo zbiranje,
kopičenje, digitaliziranje lokalne zgodovine, zgodb in vsega ostalega ni dovolj.
Nastajajoč digitalni arhiv je treba aktivirati, ga počlovečiti, torej vključiti
v projekte, v katerih so dejavni zlasti uporabniki. Povsem logično so najbolj
zanimiva ciljna skupina starejši, ki radi delijo spomine, izkušnje in modrosti,
najbolj primerna skupina za zbiranje, komuniciranje in interakcijo z njimi pa
odraščajoči. Večplastnih pozitivnih učinkov seveda ni težko predvideti.
Ob koncu še nekaj besed o
okoliščinah, ki so spremljale mobilnost.
Resnično gre za privilegij, tudi s povsem človeškega vidika. Prav vsem
udeležencem nam je skupna ugotovitev, da na tak način spoznavaš še mnoge druge
plasti tuje dežele, predvsem pa njene ljudi. Razveseljivo je tudi, da je
tokratni projekt zajel slovensko »periferijo«, torej tudi manjše knjižnice in
takšne, ki si bodo za udejanjanje nove paradigme še morale zagotoviti ustrezno
infrastrukturo. Hkrati je izjemno pomembno, da možnost gostovanja v tujih
knjižnicah dobi čim več knjižničarjev – in odločevalcev. Preprosto gre za to,
da je za premike, za spremembe v načinu razmišljanja, potrebno imeti
sogovornike na obeh straneh mize. »Nova« knjižnica namreč črpa svojo moč in
kapital iz odprtosti, pretoka in
povezovanja. In prav tukaj je množica argumentov, na katere se lahko oprejo
njeni zagovorniki in promotorji.
Klemen Brvar
