Pred več kot 10
leti, ko sem še učila v srednji šoli, sem imela kolega, ki je poučeval
zgodovino in je bil slep. Bil je sposoben samostojnega življenja, vtem ko je
imel za kakšen kompleksnejši podvig tipo
iti nekam, kjer še ni bil, na voljo tudi spremljevalca. Takrat se sploh nisem
preveč ukvarjala z mislijo, kako oziroma iz česa se je ta tip sploh učil? Vse
od takrat pa do danes, ko sem na oddelku za slepe in slabovidne ter druge
invalidne osebe v Znanstveni knjižnici Zadar spoznala Denisa Rudića,
knjižničarja in psihologa, ki je slep, nisem več srečala slepega človeka. Tudi
knjižnice za slepe in slabovidne nisem nikdar v življenju obiskala, sem pa lani
v Delu prebrala spodbudno novico, da se je prav ta knjižnica preselila v
boljše, večje prostore, kjer lahko nudi varno, udobno in ustrezno središče za
druženje, izobraževanje in kulturna doživetja tudi osebam, ki ne vidijo, ali
vidijo slabo, ali imajo motnje v branju. In to je, priznam, bolj ali manj vse,
kar sem do sedaj vedela o organiziranosti knjižničarstva za slepe in
slabovidne.
